KO ŠTUDENT NA RAJŽO GRE ...

Jupi, končno je le napočil konec  10-mesečnega mučenja in trpljenja, ljubkovalno imenovanega, šola! Z velikim zadovoljstvom smo se lahko namreč ponosno pohvalili, da nam ni več  potrebno žuliti šolskih klopi, pogledovati na stensko uro, katere kazalci so se premikali resnično počasi, se drenjati v vrsti za malico med vsakim odmorom, si gristi nohte pred kontrolnimi nalogami in si beliti glavo z novimi in novimi izgovori zaradi vsakodnevnega zamujanja. Matura je za nami, konec! Super! Tako smo šolo za tri mesece poslali na hladno, torbe vrgli v kot in se prepustili 'uživanciji'.

Pet nadobudnih študentov si nas je zamislilo scenarij, v katerem bi se naše popolne počitnice zaključile s potovanjem, zato smo se na vrat na nos odpravili zelenemu otoku naproti (ne, v resnici smo zadevo še kako natančno in skrbno načrtovali).

Že takoj na samem začetku nas je Irska zaslepila s toplino ljudi, ki jim je sicer potrebno še dvakrat bolj previdno prisluhniti, ko vam razlagajo svoje pripetljaje in življenjske zgodbe v irščini. Zabavanje v pubih s pravo mero Guinnessa in odlično tradicionalno irsko glasbo, pa naj bo tudi sredi tedna, jim ni prav nič tuje! Ne zanimajo jih jutrišnji opravki, čas ni njihov gospodar. Edina ura na katero se orientirajo je »Guinness time«! Ne vem sicer, ali se domačinom po žilah namesto krvi dejansko preliva  temno pivo, ki ga še kako častijo in mu prirejajo celo praznike, ali jih kaj drugega dela tako temperamentne kot so sicer. Pravi Irki se gotovo ne želite zameriti, saj zna biti iz tega še kako velik joj! Morda se bo slišalo malce zlobno, vendar je dejansko najbližja prispodoba za domačinke kar- metalke krogle (mislim, da mi ni potrebno nadaljevati o karakterju). 

Nekoliko omotični, pa ne zato, ker bi dobili kakšno kroglo v glavo, pač pa zaradi dihjemajoče narave, smo se vseh 13 dni sprehajali od enega do drugega kraja po tej ravninski deželi. Dejansko je tukajšnja narava tako zahrbtna, da pokaže čisto vse svoje atribute in te še isti trenutek z njimi popolnoma očara in tudi zasužnji- tu bi lahko namreč ostali kar za vedno! Barvasti travniki, samotna jezerca, čudovite cvetlice, vzpetine za najbolj vedoželjne in pogumne pohodnike, ene in edine, 213 metrske strme stene, ki se spuščajo popolnoma navpično v ledeno mrzlo morje- klifi, piš vetra in vdihavanje slanega, morskega zraka! Zraven pa še neverjetna družba- neprecenljivo! Prav tako kot vreme, ki se je izkazalo za neverjetnega! V slabih dveh tednih našega potovanja nam je uspelo dokončno podreti vse mite o slabem, irskem vremenu, vsakodnevnemu dežju in vse splošni depresiji. Kakšna melanholija, lepo vas prosim, sonce je sijalo!! Naše navdušenje nad njim pa prav tako. Kamorkoli smo namreč prišli, so nam povedali, da se kaj takega zgodi morda le enkrat na leto, zato smo hodili naokoli, čeprav z 10-kilsko prtljago, kot največji srečneži!

Vse je bilo namreč nekaj novega, imenitnega, zanimivega. Pa naj bodo to rondoji na čisto vsakem koraku, ki ga narediš, ali pa 1001 lekarna takoj za vogalom, v katere kot kaže ljudje znesejo kar precejšni del svojih plač. Tudi mi smo prispevali nekaj malega v lekarniško blagajno z nakupom čudežnih kapljic proti gripi in prehladu, saj se nam je vsem, normalno, uspelo prehladiti. Pa kaj zato! Boleče grlo, smrkajoči nos in rdeče oči na s niso odvrnile od nadaljnjega raziskovanja te prelestne domovine U2-jevcev.

Ne, mi že nismo od muh! Večinoma peš, zgolj s težkimi nahrbtniki na ramah, smo prepotovali celotno Irsko, si nato blažili žulje na nogah z raznovrstnimi obliži, razbolele hrbte pa z odlično masažo.  Hkrati pa smo naleteli na takšne in drugačne dogodivščine ob katerih se bomo, ko se bomo dobili na kavi, najverjetneje smejali še leta. V hostlih, kjer smo prebivali, smo spoznali neverjetne popotnike, se večkrat skorajda ubili pri prečkanju prehoda za pešce, se zgražali nad pomanjkljivo oblečenimi Galwayčankami, afnasto pozirali pri čisto vsakem kotičku zelene državice, prirejali kapučino partyje proti koncu potovanja, saj smo bili že preveč izmučeni za karkoli drugega, popolnoma polomljeni, na trdih tleh preživeli noč na letališču, kar nekajkrat skorajda izgubili karto za avtobus (ok, množina res ni na mestu … Se opravičujem. Izgubila karto … J), kar nekajkrat obstali z zaskočenimi čeljustmi pred neverjetnimi naravnimi lepotami, prepevali ta prave irske pesmice, se večkrat na glas smejali sami sebi in kar je tudi najpomembnejše- postali še boljši prijatelji kot smo sicer.

Vedno smo si stali ob strani, kar naprej hodili vse povsod skupaj, se zabavali, smejali, jezili ob enem, a kakorkoli že, si hkrati vedno stali ob strani in bili pripravljeni stegniti roko pomoči (ali pa malce nepričakovano, potegniti človeka za ovratnik, medtem ko skorajda pade s klifa- ne, v resnici sploooooh ni bilo tako kritično). Hvala vam družba, za neverjetno potovanje, katerega bomo nosili še dolgo v naših srcih in se ga zagotovo radi spominjali.

P.s. Katera je naslednja destinacija??  :) ;)

Bodimo kritični

»Ne, tole sploh ni v redu!«, ugotavljam vsa panična, ko že dvanajstič zapored mučim gumb z napisom: delete. Tip, tip, tip … in že sem pobrisala vse svoje pravkar napisane bedarije. Hm … Kaj sedaj?? Naj še naprej strmim v nevrirajočo belino pred sabo na svojem novem prenosniku?! Nikakor! Toda s tem kar sem ravnokar navrgla pa tudi nisem prav nič zadovoljna. Če sem prepričana, da stavek oz. kar cela poved nista v redu zapisana, jima prav nič ne prizanesem! Adijo! Ravno zato se po navadi lotim česa, kar na prvi pogled nima niti najmanjše povezave s pisanjem. No, pa preverimo, če so rože dovolj zalite, če se je kdo spomnil name in mi morda poslal kakšen mejl (na žalost so spet samo trgovine s svojimi reklamami- kako to sovražim!), kakšno je vreme zunaj (pri nas, v Bratislavi, Peruju, celo Kazahstanu), kako neki se obnaša naš maček ob novem zdravilu proti bolham, če so smetraji že prišli kaj naokoli, … Celo sobo se spravim pospravljati! Vendar, ko mi naposled le zmanjka vseh hišnih opravkov … Ne, še vedno ne nadaljujem začetega dela, pač pa najdem tisoč in eno dejavnost zunaj štirih sten!    

Hja, težka so tale pota pisateljska ... Sploh, če te doleti kakšna besedna, pisna, lahko rečemo tudi navdihujoča blokada. Enostavno ne veš o čem pisati kar te začne počasi tudi vse bolj gristi in žreti. »Pa kaj naj? Ne, to ni v redu. Skoncentriraj se.« Morda je resnično kriva le premajhna mera koncentracije, da nekako ne najdeš pravih besed oz. teme za pisanje (v tem primeru je dobro, če prenehaš z grizljanjem čokolade in pogledovanju k mobilniku vsakih 5 minut). Lahko pa se tudi zgodi, da za tem tiči kakšen večji problem … V bistvu ne vem kaj naj vam rečem, če spadate v drugo skupino nesrečnikov. Psihološke knjige prebiram le v prostem času, tako da moje seciranje človeške duševnosti ni ravno sto odstotno zanesljivo. Vsekakor pa lahko iz Psihologije za začetnike povem to, da je več kot priporočljivo tisto moje izvajanje dva tisoč drugih stvari, ko ne najdem navdiha. Dobro je, da se v takih primerih odmaknete od zoprne računalniške svetlobe ter se usmerite v kaj popolnoma drugega. Najboljše rešitve za nastali problem se po psihologiji menda spomnimo v stanju iluminacije (najbolj znan je primer Arhimeda, ki je rešil fizikalno uganko s ponarejeno krono med kopanjem v kopalni kadi. Eureka pa to ... Ampak tole vam povem zgolj  kot zanimivost.).   

Sedaj pa si, dragi moji predstavljajte, da morate nekaj napisati točno tisti trenutek, ko se od vas zahteva, npr. neposredno po tem, ko ste se vrnili z nekega dogodka, ankete, ali uro in pol trajajočega intervjuja. Poleg vsega pa morate še paziti, da slučajno ne boste prekoračili do pike natančnega števila znakov. Ne, to ni blog, kjer imate toliko osebne svobode kot želite in se popolnoma nič ne sekirate, če uporabite to ali drugo popačenko, vam kdaj uide kakšna kletvica, ste na trenutke morda celo žaljivi, itd. To je časopis, medij, ki ne pozna milosti in nam na nek način prav tako diktira življenje kot vse ostale novice in vesti. Potrebno se je držati blaznih omejitev- ko morate npr. iz ure pogovora izluščiti le najpomembnejše podatke, vse skupaj zreducirati na zgolj tisoč petsto znakov, poleg vsega pa mora le-to izpasti tudi kar se da zanimivo. Obstajajo celo obratne skrajnosti, ko morate iz enake količine podatkov vse skupaj razvleči na kar štiri tisoč znakov (takrat si definitivno razbijate glavo s tem, zakaj hudiča niste prej zastavili več vprašanj). Kot pika na i pa se vam zgodi še to, da vam 'angel varuh' ali bolje rečeno 'hudič' z nazivom The Boss, ki bedi nad vami, pol napisanega skritizira, vrže ven še tistih nekaj podatkov, v sicer že tako osiromašeni novici, da postane še bolj dolgočasna, samo zato, da bo dovolj prostora, da bo lahko zraven prilepil še eno reklamo od katere ima veliko več dobička kot pa od vašega teksta. Žalostno, toda resnično.

Prav zato, bi vam rada položila na srce to, da se poskušajte tudi vi, čeprav ste bloggerji, nekoliko samokontrolirati pri pisanju. Vprašajte se, če morda res ne gre zapisati čisto vsega kar vam pade na pamet. V današnjem času se namreč dogaja prav to, da imajo nekateri blogi in komentarji veliko več oboževalcev in bralcev kot npr. nek časopis, vendar se mora drugi držati strogih omejitev in etičnih pravil, medtem ko lahko prvi napiše popolnoma vse kar se mu tisti trenutek podi po glavi. Seveda nikogar ničesar ne obtožujem in silim v nekaj česar noče početi, toda rekla bi samo, da je včasih resnično bolje o neki stvari dvakrat premisliti preden jo zapišete in pokomentitare, saj izrečeno morda res kaj kmalu zbledi v pozabo, medtem ko napisano ostane za vedno.

IZREDNO ZAHTEVEN MANEVER- straniščna deska

Hvala ti Darwin! Hvala, ker si prvi začel s proučevanjem različnih vrst ščinkavcev in tako nevede postal utemeljitelj znanosti, ki še dan danes buri duhove in povzroča nove in nove dileme, evolucije. Ravno ta nam je namreč razkrila kolikšnih napredkov smo bili deležni v naši preteklosti in kakšne razlike obstajajo med posameznimi obdobji. Kaj pa med spoloma? Sploh ni dvoma, različni smo si kot noč in dan, le da se še ni našel junak, ki bi si to upal tudi znanstveno dokazati.

Ne vem ali dela y spolni kromosom preprosto čudeže, kakršnih ženske nismo deležne ali pa obstaja kakšen drug vzrok za ravnanje, ki je izključno moške narave- 'pozabljena' dvignjena deska straniščne školjke! Prav hecno je, da to počnejo skorajda vsi moški predstavniki (ok, obstajajo tudi redke izjeme, priznam). Od najmlajših 7- letnikov, ki so komajda osvojili tovrstne toaletne veščine pa vse do 70- letnikov, ki imajo kot svoj izgovor največkrat demenco in sklerozo. Včasih se začnem spraševati, če gre za njihovo početje res kriviti slab spomin, toda ob vseh današnjih matematikih, pravnikih, ekonomistih in igralcih moškega spola, kjer je dober spomin še kako pomemben, ta teorija ne pride v poštev. Morda pa jim spuščanje deske preprosto predstavlja prevelik izziv (hja, premakniti svojo roko za 90° navzdol je reeees zahtevno!)? Čakajte malo … A nam ženskam pa ne?! Mislim, kot da je nam pa popolnoma vseeno na kaj naletimo, ko odpremo vrata kopalnice in pred sabo zagledamo zijajočo zver z veliko luknjo v sredini! Potem pa naj bi še pospravljale za njimi?? Nikakor!! Vse naše misli se 100% usmerijo v to grozo, nato pa sledi: »Iiiiiiiv, kako mora biti tako nagravžno in egoistično ogaben?!« Seveda najverjetneje ne rabim omenjati, da krivca takrat ni pri roki, zato smo se tudi same dolžne spopasti s to ostudnostjo. V mislih ga normalno 2000-krat prekolnemo in si zamislimo razne vrste maščevanja kot npr. skrivanje WC papirja, alarm ob ponovnem 'pozabljanju', skrivno grozilno pismo na spodnji strani deske, … Vendar ni situacija na koncu prav nič prijetnejša. Najhuje od vsega pa je, da bodo ob našem zgražanju in resnih opozorilih že spet samo vihali nos ter nam namenili zgolj kaj-je-pa-to-takega pogled. Ob dokončnem stisnjenju v kot, ko jih le dobimo v past in nimajo nobene več možnosti za pobeg pa ponavadi izjavijo kakšne nadvse zanimive cvetke kot npr.: »Ne, ne, to pa že ni bilo moje maslo. To nisem bil jaz, oz. verjetno imaš ti privide.« Človek se mora dejansko nasmejati tem izjavam. V stanovanju s tremi ženskami in enim moškim naletiš na tak odgovor (kdo pa je bil potemtakem- jaz?!) …

Popolnoma druga zgodba pa nastopi, ko govorimo o javnih moških in ženskih straniščih. V splošnem veljajo moški za čistejše, kar pa mi dolgo časa ni šlo v glavo. Na koncu pa sem le odkrila tezo, ki vse skupaj lepo razjasni. Vzemimo za primer dogajanje po koncu filma v kinu. Ženske se brez vprašanja, skorajda telepatsko, naslikajo pred sanitarijami ter v trenutku ustvarijo dolgo vrsto pred njimi, medtem ko na moški strani ne stoji skorajda nihče! Konec koncev so ob večjem navalu posledično ženski WC-ji tudi bolj zametani s papirnatimi brisačami in tudi tisti s slabšim slovesom … Toda kje tiči razlog, da domuje v moških straniščih skorajda smrtna tišina?? Hm … Imajo večje mehurje, manj pijejo (kje pa), se nahaja v njihovih organizmih kakšen genetski fenomen, ki ga znanstveniki še niso odkrili, vendar obstaja le pri moških potomcih in skrbi za stalno količino vode v mehurju? Ne. Vsi smo samo ljudje! Tudi moški morajo občasno odtočiti, vendar ne na dekletom poznam, prefinjen način, pač pa mnogo manj elegantno in verjetno vsekakor bolj praktično- v pogovornem izražanju bi ga lahko nazvali kar s 'skokom za grm'. Pa vas imamo!!

Torej, če potegnem črto, lahko rečem, da ženske vseeno prednjačimo v redu in čistoči (to je bilo močno subjektivno vem. Fantje, nikar me ne linčajte.), toda če želimo živeti v sožitju, je potrebno prilagajanje z obeh strani. Zmenimo se takole. Na dan, ko bodo moški začeli redno polagati desko in nam s tem povzročati bistveno manj travm, jim bomo v kopalnici ženske odstopile nekaj prostora v omarici za njihovo kremo, brivski aparat in 'old-spice' (to pa je tudi vse kar potrebujejo, mar ne?! V nasprotnem primeru pa tu nastopi popolnoma druga zgodba …)! 

PRAVLJICE SO ZA OTROKE!

Princev na belih konjih, ki zbudijo svoje princeske s poljubom iz sna, ni! Ne vem sicer ali je ta ogrožena in močno iskana vrsta osebkov že zdavnaj izumrla, nikoli pravzaprav niso obstajali ali pa so imeli dovolj Sneguljčic, Trnuljčic, Zlatolask, Pepelk in podobnih obsedenk, ki so množično norele za njimi, zato so preprosto »spakirali« kovčke in se izselili nekam v neznano.

Moram reči, da jim je tole zadnje še kako dobro uspelo, saj dandanes praktično ni sledu o njih. Škoda le, da niso nudili kakšnih brezplačnih inštrukcij o tem kako se obnašati pred damo svojim naslednikom. Manire, vsakdanji pozdravi, prijazen kompliment, nepričakovan šopek rož za lepši dan- to vse je nekaj kar so imeli kraljeviči v malem prstu. Toda zdajšnji Bedanci, Kekci, Rožletje, Janki, ipd. so njihovo popolno nasprotje. Pljuvanje po tleh, preklinjanje vse povprek, žvižganje za mladenkami, neprimerne pripombe, riganje, prdenje in po možnosti še vrtanje po nosu v javnosti. Zveni znano? S svojim grozečim in renčečim 'pozdravom' ter takojšnjim vprašanjem, če imaš fanta, si v trenutku prislužijo minus točke in še dve črni piki za povrhu. Ja, kaj si pa vendarle mislijo (če si sploh kaj)?! Da bomo ob prvem pomežiku zletele v njihov objem?! Se bo potrebno malce bolj potruditi … Toda na drugi strani obstaja še ena vrsta moških osebkov, ljubkovalno imenovana, mamini sinčki. Na prvi pogled ne delujejo tako grobo kot Bedanci in vas ne bodo že prvi trenutek nadrli, res pa je to tudi vse česar so zmožni. Se le prijazno smehljati, reči pa nič. Kje pa! Je sploh potrebno nadaljevati, da jim menjava žarnice predstavlja špansko vas, in da najbolj uživajo ob gledanju romantičnih komedij?

V popolni romantični komediji pa se znate znajti prav vi, če se po nesreči zapletete v njihove mreže. Sprva se morda zdi, da se je zgodil čudež in se vam je posrečilo ujeti še edinega pravega predstavnika pravljic, toda na žalost gre za pomoto. Na prvi pogled res deluje tako, se drži pravil bontona, vas zasiplje s komplimenti in spretno uporablja svoje skrivno orožje-modre oči. Toda nikar jim ne nasedite! Kaj kmalu se namreč izkaže, da je ena navadna boječa copata, ko ga dekle (!) povabi na pijačo in potem on najde stotisoči izgovor, da se temu izogne. Nam je sploh še kaj pomoči?! Se naj sprijaznimo s tem kar nas obdaja, nekoliko spustimo svoje kriterije ter črtamo nekaj alinej iz našega seznama »Moj gospodič Popolni«, ali pa se zatečemo v sanjarjenje in čakanje na zvezdni utrinek in upamo, da se bo pred nami znašel blondinec bele kože, z mečem okrog pasu, nas rešil iz dolgočasnega vsakdanjika in poskrbel za tisto izrabljeno frazo: »… Živela sta srečno do konca svojih dni.« Hja, najverjetneje se bomo takrat zbudile in ugotovile, da smo polovico svoje mladosti zavrgle zaradi pravljic ter ugotovile, da tile naši fantje konec koncev pa morda le niso tako slabi, jim pogledale skozi prste, ko nas bodo želeli očarati z novo šalo, medtem ko bo nam zahajal pogled le k koščku solate zataknjene med zobmi ter spraševanju, ali naj mu kaj namignemo … Nenazadnje, tudi me nismo popolne, mar ne?

KDO JE IZUMIL LIKANJE, ZABOGA?!

Ok, resda sama sebe ne vidim kot obupano hišno gospodinjo, ki cel nori z metlico za prah po hiši, z drugo roko prekopava vrt, da bo vendar lepši kot sosedov, hkrati pa z enim očesom vztrajno pogleduje, kdaj neki se bo premaknil tisti veliki urni kazalec, da se ne bodo zažgali kolački v pečici …

Vseeno pa menim, da mi hišna opravila tudi niso španska vas! Kuhanje (profesionalka- vse dokler nismo na več kot dveh zvezdicah zahtevnosti po www.kulinarika.net), sesanje- še kar, brisanje prahu- če že moram, pomivanje –»Hja, res nimamo več kam dajati posode?«, pospravljanje sobe-vedno se odkrije kaj novega; toda ko preidemo do domačega hišnega opravila z likalno desko in likalnikom … Se mi pa totalno zmeša! Nekaj kratkih majic in par robcev že gre, ampak groza imenovana moška srajca: tu pa resnično zmrznem. Kaj hudiča je tega sploh potrebno?! Za trenutek sem že želela razkrinkati izumitelja likalnika in mu poslati grozilno pismo, ker mi trajno grozi življenje, toda še pravočasno mi je v glavo šinila nova ideja, in sicer, da bi bilo boljše to situacijo izvesti pri človeku, ki je izumil srajce, ali pa kar pri ljudeh, ki narekujejo modo. Zakaj neki ne bi vsi hodili po svetu kar v zmečkanem, nekoliko bolj sproščenem hipi stilu? Mislim, vse po predpisih in »poštrikanih« pravilih, ki jih hkrati vsi tako prezirajo? Čemu? Vsi poslovni gospodje se tako poleti, v največji vročini, potijo v svojih oblekah, srajcah in zategnjenih kravatah, da je le še vprašanje časa kdaj bodo sprožili kakšen požarni alarm. Nato pa vso to navlako vržejo svojim ženam, puncam, prijateljicam, sestram, mamam v pralni stroj. Aaaaa!!

Ko je likalnik končno segret in se junaško lotimo dela, je naš boj proti nenehnim gubam skorajda že v naprej izgubljen. Ko ti le uspe zgladiti eno, kaj kmalu nastane nova, za katero si prepričana, da si jo že vsaj dvakrat pokončala, pa je še kar tukaj. Rokavi si želijo še dodatne pozornosti in nege. Če jim ju ne nameniš, se ti rogajo z odvečnimi ter popolnoma zgrešenimi robovi … Misija nemogoče! Ko po vsem tem delu in potočenih solzah le priznaš premoč ter ugotoviš, da boljše ne bo nikoli in jo želiš le še lepo zložiti, se zoprna hudičevka še desetkrat bolj zmečka kot je bila zmečkana na začetku. Takrat te (vsaj mene) obide misel, da bi nanjo zlila brusnični sok, šla v trgovino po novo, ali pa požrla še zadnjo mero ponosa ter jo odnesla prijateljici, ki v tem nadvse uživa (ena na milijon??) in v tem vidi božje poslanstvo.

Torej, dragi moški, fantje: sedaj vidite koliko dela in skrbi nam povzročate! Morda bi bil počasi že čas, da tudi vi vzamete likalnik v roke in se spopadete v srajco pa bomo potem videli kako pogosto se boste sprehajali v njih. Hm … Najverjetneje jih bodo kar ukinili in bodo postale le še stvar preteklosti.