Ne razumite me napak. Na splošno nimam nič proti prevoznim sredstvom. Celo zelo rada se vozim. Za enkrat še na sovoznikovem sedežu, vendar ni hudega. Mislim, da bi bili tudi vi veseli vsakega prevoza, če bi morali vsakodnevno pešačiti pol ure iz šole do doma!
Vse lepo in prav, vendar pa se prečudovita avtomobilska simfonija popolnoma konča, ko začnemo govoriti o zločesti AVTOŠOLI. Ko na cesti na vsakih petih metrih zagledam rumene tablice s črko 'L', se mi kar naježi koža. Takoj se namreč spomnim mojih poskusov za volanom in z grozo ugotovim, da me čez eno uro čaka prav to.
Zakaj neki se zna zgoditi, da se človeku vožnja z inštruktorjem počasi že priskuti? Hm … Fantje bodo izjavili, da zato ker je za volanom ženska, kajpa drugega! »Nesposobne, brez občutka za vožnjo, da o parkiranju niti ne govorimo.« Oh! Zato pa povzročijo občutno več nesreč moški, kajne?!
Ko računam koliko postopkov je potrebno opraviti, preden v roke človek dobi zlata vredno vozniško dovoljenje, se mi že kar vrti. Evro tu, evro tam, da sploh ne omenjam.
Seveda pa ni vse le v denarju. Sama sem bila prepričana, da sem na vožnjo odlično pripravljena. Manjkala nisem niti na enem predavanju o cestnih pravilih, vse teste opravila 100%, nič koliko nedelj preživela na parkirišču pred Mercatorjem. Super! Ko pa napoči čas za prakso, se ves sistem podre. »Pazi, robnik! Daj 'gas', 'gas', sem rekel! Pešec, takoj ustavi!«, so pogoste besede inštruktorja vožnje. V redu, če pove dvakrat, trikrat, vendar ko slišim že devetinsedemdesetič … Aaaa!! Verjetno bi se bilo potrebno čim manj obremenjevati, si kupiti zamaške za ušesa, ali preprosto preslišati. Poleg vsega pa je potrebno še poslušati vprašanja z vseh strani: »Kdaj bo izpit?« Včasih bi jim najraje zabrusila, da verjetno NIKOLI! Poleg vsega pa sem padla že tako nizko, da si bolj kot kadarkoli prej želim več očetovih motorističnih genov. Počasi mi je začelo presedati in že nekajkrat me je prijelo, da bi vrgla puško v koruzo in si kupila do življenjsko karto za avtobus. »Zakaj je to potrebno?!« Toliko napora, muk, denarja, časa in živcev le zaradi nekega kartončka? Ko mladi voznik opravi izpitno vožnjo, še zdaleč ne zna voziti. Tega se nauči šele s 30 leti vožnje, ko vse skupaj postane že popolnoma avtomatizirano. Se usede v avto, vozi proti Ljubljani, sproti pa razmišlja o poslovnih zadevah in premišljuje, če je izključila likalnik. Kdo pa je takrat še pozoren na vse bočne poglede čez ramo in podobno? Moja teta je celo izjavila, da uporabi smernik le v najhujših primerih, mami pa se je še pred nedavnim vozila ravno obratno od obvezne smeri. Stric se že 10 let vozi le z enim ogledalom. Čudežno imajo izpit!! Sama pa med vožnjo razmišljam o postopkih, ki si sledijo in vam lahko zrecitiram popolnoma vsa pravila. A imam od tega kakšno korist? Ne. Izpita nimam, vsi drugi ki vozijo popolnoma po svoje, se ne držijo omejitev in oni ki se, pa mi lahko le smeje kažejo dovoljenje. Žal. Še vedno pa sem trdno prepričana, da bi marsikdo, ki vozi že vsaj 20 let, ta trenutek na vozniškem izpitu padel. Pred stop znakom ne ustavi nihče, v rondojih se skorajda vozijo v smeri urinega kazalca in z velikim užitkom prehitevajo mlade voznike. To pa so zgledi!
Nič se ne bo zgodilo samo od sebe. Da pridemo do cilja se je potrebno boriti, gristi, tepsti, predvsem pa vztrajati. Seveda bom naredila, v to sem 1000% prepričana. Upam le, da se bo vse skupaj odvilo pred mojim tridesetim rojstnim dnevom, saj denar, ki sem ga dobila za 18. rojstni dan ravno v ta namen, že počasi kopni. Huh!
Še vedno pa vztrajam, da so ženske, ko jim le uspe, dobre voznice. Niso predrzne in ne rade tvegajo. Verjamem, da po ne potrebnem ne ogrožajo ljudi okrog sede. Na srečo poznam kar nekaj takih predstavnic nežnejšega spola. Moški pa so si vse vice o ženskih voznicah izmislili le zato, ker njihov ego močno trpi, saj jih ženske dohitevamo tudi na tem področju.
Za konec pa vsem inštruktorjem polagam na srce tole: tu ste zaradi nas, ne mi zaradi vas. Od nas imate plačo, preživetje, zato lepo prosim, potrpljenje in kakšna pohvala tudi ne bi škodila!
P.s. Zame pa vsi čim bolj stiskajte pesti, da bom končno vozila svobodno, brez dihanja za ovratnik, z izpitom v rokah, kamor me bo ponesla pot. Bodite pa sigurni, da takrat bočno ne bom več pogledala!
