torek, 24. januar 2012

Budilka, utihni še malo!

"Tiri-di-di, tiri-di-di, tiri-di-di"! s predirljivim zvokom nekaj piska okoli glave. Je***ti, pa ne že spet!? A se nisem ravnokar zvlekla v posteljo? Ok, dejstvo je, da ne morem gledati. Ne, niti očesa ne morem odpreti. Mrtva. Konec. Še deset minut me pusti spati pošast pa se zbudim, resno." Deset minut kasneje roka samodejno lopne po mobilcu/budilki in vklopi dremež, to ponovi še vsaj dvakrat in po eni uri se zbudiš sam od sebe ves razjarjen in pod stresom, ko ugotoviš, da si spet zaspal ... Zveni znano?

Moram reči, da se je tudi meni dvakrat ali trikrat zgodilo nekaj podobnega, sicer pa vsakodnevno poslušam take jutranje zaspane zgodbe svojih prijateljev ali jim celo sms-am, če so morda zopet zaspali na predavanje osnov prava za novinarje. :) Ne vem, če je krivo samo predavanje, da je obisk majhen, niti ne bi vložila ovadbe zoper profesorja, raje sumim relativno zgodnjo jutranjo uro, na pravnomočno sodbo pa bi bilo treba še malo počakati (ja, danes smo dali mimo izpit). Ravno zgodnje vstajanje pa je nekaj kar bi morali zakonsko prepovedati, mi je zadnjič dejal štajerski kolega Dejan, ko je zasledil moje bloggarije. Ker pa bi moral Dejan najti še vsaj 4.999 somišljenikov, da bi sploh lahko predlagal Zakon o poznem vstajanju in bi ga potem čakala kar trnova pot, da bi zadeva dejansko stopila v veljavo, se mi zdi boljša rešitev kot podkupovanje Državnega zbora, Državnega sveta in predsednika republike, da potrdijo zakon, da delim nekaj nasvetov o učinkovitem in predvsem nebolečem jutranjem vstajanju!

Sama verjamem, da k finemu prebujanju pomaga prijetna melodija, ne pa glasno razbijanje, ki že samo po sebi poskrbi za srčno kap navsezgodaj zjutraj. Tudi dremež te hitro zasvoji ... Poleg tega zvečer ni dobro spuščati žaluzij, saj te tako ob sončni dneh zbudi kar sončeva svetloba. Učinkovito je tudi, da si brenčečo napravico odmakneš čisto na drugo stran sobe, da te ta prisili, da se splaziš do nje in jo izključiš (ter se vmes zbudiš, juhej). Prebrala sem celo, da obstajajo take budilke, ki jih lahko izključiš šele takrat, ko sestaviš vse štiri kose sestavljanke, ki jih je zvončkljasta zadeva vrgla po celi sobi. Če si doma kje v bližini faksa, k bistrenju misli pomaga tudi šepanje po svežem zraku. Ko to ne pomaga, lahko prosiš svojega cimra, da te zjutraj polije s kozarcem hladne vode ali ti pripravi dišečo kavo in zajtrk, ki te, kot v reklami, že sama po sebi povlečeta iz postelje (sicer ne vem, kaj bo hotel v zameno). No, lahko pa še vedno prespiš pri svojemu dragemu in se zbudiš s poljubom in nasmehom na ustnicah. Priporočam! ;)

petek, 13. januar 2012

Diši, diši, diši ... Kavica!



Navado imam tako (ali pa sem samo paranoična), da sem na faksu vsak dan vsaj pol ure preden se predavanja začno. Ne zato, ker ne bi mogla spati (no, morda malo tudi zato), niti ker bi se doma dolgočasila, pač pa zato, da sem mirna. Mirna in nekoliko zalimana. Res, z varnostnikom sem že skoraj na ti, sem druga najzgodnejša in redna odjemalka časopisa Delo in uporabnica kavnega avtomata. Za slednjega sicer nisem prepričana, zakaj točno ga uporabljam. Kavni napitek izpljune šele po zares dolgem času, saj lahko vmes že desetkrat prešteješ do šest in razmišljaš, ča avtomat zrna dejansko najprej prepraži in zmelje. Toda v trenutku, ko jo poskusiš, ugotoviš, da temu ni tako. Okus je vedno obupen, kot nekakšna razredčena vodena mešanica s sladkorjem na dnu, v grdem rjavem lončku s katerim nemalokrat stakneš opekline druge stopnje tako na blazinicah kot brbončicah. Augh! No, super stran kavice pa je, da je sorazmerno poceni, 30 centov, čeprav se dostikrat pripetijo tudi nadloge, ko se mašina izkašlja zgolj vročo vodo ali požre tiste evro cente. Ampak takrat pokličem svojega kolega, varnostnika v hlačah na rob, črnih čevljih in modri termo jopici, da razruka avtomat in reši moje denarce. Potem pa lahko še pol ure v miru uživam z rajvo brozgo in svežim časopisom. Če že ni okusna, pa deluje placebo učinek, saj se prepričam, da sem bolj zbujena, čila in pripravljena na nove izzive že navsezgodaj zjutraj, medtem ko drugi, vsi zaripli v obraz, skuštranih las in zalimanih oči, kapljajo pet minut po začetku v predavalnico. Hja, svetovala bi jim kavico in zgodnejše vstajanje, saj so jutra zakon!