Jupi, končno je le napočil konec 10-mesečnega mučenja in trpljenja, ljubkovalno imenovanega, šola! Z velikim zadovoljstvom smo se lahko namreč ponosno pohvalili, da nam ni več potrebno žuliti šolskih klopi, pogledovati na stensko uro, katere kazalci so se premikali resnično počasi, se drenjati v vrsti za malico med vsakim odmorom, si gristi nohte pred kontrolnimi nalogami in si beliti glavo z novimi in novimi izgovori zaradi vsakodnevnega zamujanja. Matura je za nami, konec! Super! Tako smo šolo za tri mesece poslali na hladno, torbe vrgli v kot in se prepustili 'uživanciji'.
Pet nadobudnih študentov si nas je zamislilo scenarij, v katerem bi se naše popolne počitnice zaključile s potovanjem, zato smo se na vrat na nos odpravili zelenemu otoku naproti (ne, v resnici smo zadevo še kako natančno in skrbno načrtovali).
Že takoj na samem začetku nas je Irska zaslepila s toplino ljudi, ki jim je sicer potrebno še dvakrat bolj previdno prisluhniti, ko vam razlagajo svoje pripetljaje in življenjske zgodbe v irščini. Zabavanje v pubih s pravo mero Guinnessa in odlično tradicionalno irsko glasbo, pa naj bo tudi sredi tedna, jim ni prav nič tuje! Ne zanimajo jih jutrišnji opravki, čas ni njihov gospodar. Edina ura na katero se orientirajo je »Guinness time«! Ne vem sicer, ali se domačinom po žilah namesto krvi dejansko preliva temno pivo, ki ga še kako častijo in mu prirejajo celo praznike, ali jih kaj drugega dela tako temperamentne kot so sicer. Pravi Irki se gotovo ne želite zameriti, saj zna biti iz tega še kako velik joj! Morda se bo slišalo malce zlobno, vendar je dejansko najbližja prispodoba za domačinke kar- metalke krogle (mislim, da mi ni potrebno nadaljevati o karakterju).
Nekoliko omotični, pa ne zato, ker bi dobili kakšno kroglo v glavo, pač pa zaradi dihjemajoče narave, smo se vseh 13 dni sprehajali od enega do drugega kraja po tej ravninski deželi. Dejansko je tukajšnja narava tako zahrbtna, da pokaže čisto vse svoje atribute in te še isti trenutek z njimi popolnoma očara in tudi zasužnji- tu bi lahko namreč ostali kar za vedno! Barvasti travniki, samotna jezerca, čudovite cvetlice, vzpetine za najbolj vedoželjne in pogumne pohodnike, ene in edine, 213 metrske strme stene, ki se spuščajo popolnoma navpično v ledeno mrzlo morje- klifi, piš vetra in vdihavanje slanega, morskega zraka! Zraven pa še neverjetna družba- neprecenljivo! Prav tako kot vreme, ki se je izkazalo za neverjetnega! V slabih dveh tednih našega potovanja nam je uspelo dokončno podreti vse mite o slabem, irskem vremenu, vsakodnevnemu dežju in vse splošni depresiji. Kakšna melanholija, lepo vas prosim, sonce je sijalo!! Naše navdušenje nad njim pa prav tako. Kamorkoli smo namreč prišli, so nam povedali, da se kaj takega zgodi morda le enkrat na leto, zato smo hodili naokoli, čeprav z 10-kilsko prtljago, kot največji srečneži!
Vse je bilo namreč nekaj novega, imenitnega, zanimivega. Pa naj bodo to rondoji na čisto vsakem koraku, ki ga narediš, ali pa 1001 lekarna takoj za vogalom, v katere kot kaže ljudje znesejo kar precejšni del svojih plač. Tudi mi smo prispevali nekaj malega v lekarniško blagajno z nakupom čudežnih kapljic proti gripi in prehladu, saj se nam je vsem, normalno, uspelo prehladiti. Pa kaj zato! Boleče grlo, smrkajoči nos in rdeče oči na s niso odvrnile od nadaljnjega raziskovanja te prelestne domovine U2-jevcev.
Ne, mi že nismo od muh! Večinoma peš, zgolj s težkimi nahrbtniki na ramah, smo prepotovali celotno Irsko, si nato blažili žulje na nogah z raznovrstnimi obliži, razbolele hrbte pa z odlično masažo. Hkrati pa smo naleteli na takšne in drugačne dogodivščine ob katerih se bomo, ko se bomo dobili na kavi, najverjetneje smejali še leta. V hostlih, kjer smo prebivali, smo spoznali neverjetne popotnike, se večkrat skorajda ubili pri prečkanju prehoda za pešce, se zgražali nad pomanjkljivo oblečenimi Galwayčankami, afnasto pozirali pri čisto vsakem kotičku zelene državice, prirejali kapučino partyje proti koncu potovanja, saj smo bili že preveč izmučeni za karkoli drugega, popolnoma polomljeni, na trdih tleh preživeli noč na letališču, kar nekajkrat skorajda izgubili karto za avtobus (ok, množina res ni na mestu … Se opravičujem. Izgubila karto … J), kar nekajkrat obstali z zaskočenimi čeljustmi pred neverjetnimi naravnimi lepotami, prepevali ta prave irske pesmice, se večkrat na glas smejali sami sebi in kar je tudi najpomembnejše- postali še boljši prijatelji kot smo sicer.
Vedno smo si stali ob strani, kar naprej hodili vse povsod skupaj, se zabavali, smejali, jezili ob enem, a kakorkoli že, si hkrati vedno stali ob strani in bili pripravljeni stegniti roko pomoči (ali pa malce nepričakovano, potegniti človeka za ovratnik, medtem ko skorajda pade s klifa- ne, v resnici sploooooh ni bilo tako kritično). Hvala vam družba, za neverjetno potovanje, katerega bomo nosili še dolgo v naših srcih in se ga zagotovo radi spominjali.
P.s. Katera je naslednja destinacija?? :) ;)
