Ok, resda sama sebe ne vidim kot obupano hišno gospodinjo, ki cel nori z metlico za prah po hiši, z drugo roko prekopava vrt, da bo vendar lepši kot sosedov, hkrati pa z enim očesom vztrajno pogleduje, kdaj neki se bo premaknil tisti veliki urni kazalec, da se ne bodo zažgali kolački v pečici …
Vseeno pa menim, da mi hišna opravila tudi niso španska vas! Kuhanje (profesionalka- vse dokler nismo na več kot dveh zvezdicah zahtevnosti po www.kulinarika.net), sesanje- še kar, brisanje prahu- če že moram, pomivanje –»Hja, res nimamo več kam dajati posode?«, pospravljanje sobe-vedno se odkrije kaj novega; toda ko preidemo do domačega hišnega opravila z likalno desko in likalnikom … Se mi pa totalno zmeša! Nekaj kratkih majic in par robcev že gre, ampak groza imenovana moška srajca: tu pa resnično zmrznem. Kaj hudiča je tega sploh potrebno?! Za trenutek sem že želela razkrinkati izumitelja likalnika in mu poslati grozilno pismo, ker mi trajno grozi življenje, toda še pravočasno mi je v glavo šinila nova ideja, in sicer, da bi bilo boljše to situacijo izvesti pri človeku, ki je izumil srajce, ali pa kar pri ljudeh, ki narekujejo modo. Zakaj neki ne bi vsi hodili po svetu kar v zmečkanem, nekoliko bolj sproščenem hipi stilu? Mislim, vse po predpisih in »poštrikanih« pravilih, ki jih hkrati vsi tako prezirajo? Čemu? Vsi poslovni gospodje se tako poleti, v največji vročini, potijo v svojih oblekah, srajcah in zategnjenih kravatah, da je le še vprašanje časa kdaj bodo sprožili kakšen požarni alarm. Nato pa vso to navlako vržejo svojim ženam, puncam, prijateljicam, sestram, mamam v pralni stroj. Aaaaa!!
Ko je likalnik končno segret in se junaško lotimo dela, je naš boj proti nenehnim gubam skorajda že v naprej izgubljen. Ko ti le uspe zgladiti eno, kaj kmalu nastane nova, za katero si prepričana, da si jo že vsaj dvakrat pokončala, pa je še kar tukaj. Rokavi si želijo še dodatne pozornosti in nege. Če jim ju ne nameniš, se ti rogajo z odvečnimi ter popolnoma zgrešenimi robovi … Misija nemogoče! Ko po vsem tem delu in potočenih solzah le priznaš premoč ter ugotoviš, da boljše ne bo nikoli in jo želiš le še lepo zložiti, se zoprna hudičevka še desetkrat bolj zmečka kot je bila zmečkana na začetku. Takrat te (vsaj mene) obide misel, da bi nanjo zlila brusnični sok, šla v trgovino po novo, ali pa požrla še zadnjo mero ponosa ter jo odnesla prijateljici, ki v tem nadvse uživa (ena na milijon??) in v tem vidi božje poslanstvo.
Torej, dragi moški, fantje: sedaj vidite koliko dela in skrbi nam povzročate! Morda bi bil počasi že čas, da tudi vi vzamete likalnik v roke in se spopadete v srajco pa bomo potem videli kako pogosto se boste sprehajali v njih. Hm … Najverjetneje jih bodo kar ukinili in bodo postale le še stvar preteklosti.
