Kaj pa služba?

Bolj kot takrat, ko je naša vlada uvedla nivojski pouk, sem si danes popoldan želela, da bi se rodila kakšnih deset let prej. Okrogla miza o vstopu novinarjev na trg dela je bila najbolj pesimistična razprava, ki sem je bila kadar koli deležna. Morda tudi zato, ker se me osebno tako zadeva – mojega poklica in moje prihodnosti.

Kaj bo s prihodnostjo, ne vem, moja preteklost pa govori, da sem že od nekdaj tekala po domačem vinogradu s kuhalnico v roki in z namišljeno kamero v drugi ter snemala intervjuje z delavnimi brentači, ki so nosili grozdje v hram. Mediji so me že od nekdaj zanimali, resnicoljubnost pa je lastnost, ki jo pri srčnih novinarjih tako cenim. Tudi jaz si želim ponesti resnico v svet. Toda kaj storiti takrat, ko je resnica boleča, grda? Jo je bolje zaviti v celofan, ali se delati, da je ni? Jo morda nadomestiti z lažjo ali stisniti zobe in tvegati posledice resnice?

Kako torej sprejeti grenko resnico, da nas je novinarjev preveč? Da javnost ne ceni našega dela? Da so Slovenske novice še vedno najbolj bran časnik? Resnico, da je na osrednjem slovenskem časopisu – Delu – več kot pol zaposlenih starih več kot 50 let in da je prekerstvo postalo redna praksa, ne izjema in da bodo mlade novinarje zaposlovali verjetno šele čez 20 let, ko bodo zdajšnji 50-letniki primorani oditi v pokoj? Mislite, da bodo takrat medijske hiše zaposlile nas, 40-letne brezupne primerke brez delovne dobe? Verjetno ne. Morda pa takrat sploh ne bo več novinarjev. Nadomestil nas bo vsak, ki ima pol minute časa, da na Twitter prilepi fotografijo toče v Makolah. Pa imamo novico!

Uveljavljeni novinarji nas strašijo, podijo iz novinarstva, medijske hiše težko privolijo v novinarsko prakso. Bolj kot kvaliteta je pomembna kvantiteta – napisati čim več copy-paste prispevkov, da bo naneslo minimalno evrov za plačilo položnic. O avtomobilu, stanovanju ali družini mlada generacija, ki vstopa na trg dela, ne razmišlja. Z vsakimi stotimi evri smo zadovoljni, čeprav se zavedamo, da bi brez naših staršev že davno obubožali. Pa menda ni tako samo v novinarstvu, ampak v mnogih drugih poklicih. Morda smo res vsem odveč, morda pa se starejši samo bojijo mlade nadebudne konkurence, ki je odraščala z računalniki v zibkah? Misteriozna Y generacija naj bi bila že po naravi precej egocentrična, narcisoidna in samozavestna – toda kaj nam pa preostane? Upogibanje hrbta in stisnjen rep med nogami ne bosta pomagala. Se bo kdo drug pobrigal za nas? Nam bo kdo pomahal s službo? Haha, pa kaj še! Solidarnosti ne moremo pričakovati, saj se vsak briga le za lastno korist, oziroma še huje, za lastno preživetje.

Verjetno se bo treba prilagoditi, usmeriti v podjetništvo, marketing ali kaj podobnega. Toda ne jaz. Odločena sem. Vseeno mi je, če še milijonkrat slišim, da ni službe zame, da naj grem študirati kaj drugega, dokler še lahko ... Delala bom kot novinarka in pika! Teptanje gor ali dol, jaz sem se odločila. Že pred več kot desetimi leti. In če se za nekaj odločim, se ne premislim zlahka.      

Zmagovalka Evrovizije - Slovenija!

Predstavljajte si, da bi Slovenija zmagala na Evroviziji. Šok. Verjetno bi se razen izvajalcev zmage veselila le peščica naroda v deželi pod Alpami, ostali Slovenci bi takoj sprožili plaz ogorčenja, močno pa bi se razmahnil tudi nacionalen šport – opravljanje. »Kar naprej zapravljamo denar po nepotrebnem, kam bomo vse skupaj postavili, spet bomo davkoplačevalci tisti, ki bomo prispevali 20 milijonov evrov za ta pojoči cirkus, zakaj nam je tega treba?!« Taki izbruhi bi verjetno kaj hitro zaokrožili tako po svetovnem spletu kot v gostilnah, ko bi vsevedni Janezi komentirali domačo zmago.   

Veselje je torej pri nas drugotnega pomena. Medtem ko bi Evropa in oboževalci Evrovizije drugod po svetu pozdravljali našo zmago ter prepevali pesem v slovenščini, bi Slovenci zopet upognili hrbet in povesili glavo ter se igrali hlapce. Kot kaže imamo pesimizem v krvi. Sprašujem se, če sta bila Cankar in Prešeren morda bolj vplivna, kot si mislimo. Da nam nista v dnk vcepila gena za samopomiljevanje? Četudi bi Sloveniji kot eni najmanjših držav na tako velikem tekmovanju uspel izjemni dosežek, bi se verjetno slej ko prej začele demonstracije proti organizaciji Evrovizije v Sloveniji, saj bi optimizem zasenčil Napoleonov kompleks. Zakaj si zapiramo vrata priložnosti? Kdo pravi, da smo nesposobni? EU? Trojka? Sosedje Hrvati? Ne, mi sami tako pravimo. Sami sebe zatiramo, se dajemo v nič in kar naprej ustvarjamo konflikte. Ne vidim namreč razloga, zakaj nam ne bi uspelo pripraviti Stožic za najodmevnejše pevsko tekmovanje? Če smo bili lansko leto sposobni na noge postaviti Evropsko prvenstvo v košarki, ni vrag da bi lahko ponovili vajo, tokrat pevsko obarvano!

Recimo torej, da nam nekdo vbrizga optimizem v žile. Prva prepreka odpravljena. Drugi pomislek pa je seveda denar. »Zakaj bi metali stran 20 milijonov evrov?« bi se spraševali davkoplačevalci. Nihče pa ne bi recimo pomislil na strošek referendumov, ki jih pri nas ne manjka – strošek posameznega namreč znaša okoli tri milijone evrov. Pomislite, koliko Evrovizij bi lahko do sedaj že organizirali! Sicer pa sem nekoliko skeptična do besedne zveze »metati denar stran,« saj vsak megalomanski dogodek poleg stroškov prinese tudi marsikatero pozitivno stran. Poveča se za turizem, prepoznavnost naše države, naraste število hotelskih nočitev ... Kdo ve, morda pa bi se komu Slovenija po obisku Evrovizije tako prikupila, da bi se poleti vrnil na dopust v Bohinj, občudovati Bled, raziskovati Postojnsko jamo ali pokušati pridelek vinskih trt v Goriških Brdih? Zakaj pa ne? Zakaj je vedno vse nemogoče? Zakaj je vse tako težko? Čeprav se z domačo politiko res ne moremo hvaliti, pa bi lahko malo nacionalnega ponosa pokazali vsaj takrat, ko naši športniki na olimpijskih igrah nizajo kolajne eno za drugo, znanstveniki odkrijejo Higgsov bozov ali Tinkara Kovač popelje Slovenijo v veliki finale Evrovizije.            

Calatrava - genij ali blefer?

Po uspešno končanem izpitnem obdobju smo si privoščili malce oddiha in se odpravili v temperamentno Španijo. Obiskali smo slovenskega študenta na izmenjavi v Madridu, se razvajali z vrhunsko hrano in občudovali muzeje ter pasli oči na futuristični arhitekturi. V tokratnem prispevku predstavljamo sončno Valencio, ki se ponaša z neverjetno arhitekturo Santiaga Calatrave. Turisti so nad njo naravnost navdušeni, domačinom pa zaradi visokih stroškov gradnje ni preveč po godu. 

Več v prispevku! 

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/calatrava-genij-ali-blefer

Ko gre študent v Madrid ...

Ko gre študent v Madrid ... Začuti strasten španski temperament, vzljubi arhitekturo; se čudi domačinom, ki večinoma ne govorijo angleško; se najverjetneje zredi za kak kilogram, saj je hrana okusna, večerja pa je na sporedu šele pozno zvečer. Kako izgleda študij v Madridu, nam je povedal Teodor Hribovšek - študent 4. letnika arhitekture, ki je na Erasmus izmenjavi v Španiji.

Video prispevek na spodnji povezavi:    

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/ko-gre-student-v-madrid

Reks, počivaj v miru

14 let je bil z nami. Naš čuvaj, naš pes in ne nazadnje naš prijatelj. Še vedno se spomnim, kako majhen je bil, ko ga je oče dobil za rojstni dan. Mala puhasta kepica s povešenimi ušesi, modrimi očmi in ogromno rdečo pentljo se nam je že takrat prikupila.

Radovedna prvošolka sem komaj čakala, da šolski zvonec naznani konec pouka, saj sem imela v glavi le to, da bi rada čim prej videla našega Reksa, ki je bil iz tedna v teden večji. Prijateljica Alja je bila prva, ki je imela čast, da je spoznala našega nemškega ovčarja. V garaži sva se znjim previdno igrali, čez kakšno leto pa je že on pazil na nas. Čeprav se ga je prijel slovel 'hudega' psa, je bil do domačih zelo prijazen, na trenutke celo preveč zaščitniški. Ko sva z Berni čofotali v napihljivem bazenu za hišo, se je namreč na vse pretege mučil, da bi naju rešil pred utopitvijo. Res je bil care, glavni pri hiši, čeprav so mu naši mački včasih želeli to preprečiti. Vsak mačkon je dobro vedel, kako dolga je Reksova veriga in se mu nastavljal točno pred nos, da je naš poba popenil. Oče pravi, da ni nikdar lajal po nepotrebnem. Morebiti je opozarjal na srno, ki je tekla mimo hiše, ali na obiske, ki so se pripeljali k nam. Priznam, da sem se razvadila - prej kot hišni zvonec, me je pasji lajež opozoril, da je nekdo pred vrati. Prav tako pa mi je njegovo lajanje večkrat preprečilo, da bi se v Gimnaziji v jutranjih urah neopazno prikradla domov. :)
Na dom in svoj pesjak je bil Reks zelo navezan. Nekajkrat je šel z nami na krajši izlet, vendar se je izkazalo, da je kampiranje z Reksom ob Kolpi precej nedopustniško. Ne toliko za nas, kot za preostale dopustnikarje, ki so bili deležni glasnega pasjega reševanja ljudi iz vode.
Kamor koli je prišel, smo ga morali vleči stran od preostalih kosmatih prijateljev, saj je pogosto iskal prepir. Kakšen ukaz: "Sedi! Prostor!" je dostikrat preslišal in jo mahnil po svoje, zato verjetno ne rabim razlagati, da je bil izključen iz pasje šole, kajne?
Kljub vsemu pa je bil naš ljubljenec. Kadar smo se vračali z morja, nas je pričakal skakajoč, z migetajočim repom in nekakšno srečo, ki jo je začutil vsak izmed nas. Res je bil hiperaktiven frajer in imel ogromno volje do življenja. Ni se predal niti takrat, ko so mu operirali raka, ali ko je v krvavem gobcu prinesel ježa iz gozda. Res je bil borec, tak za zgled! Tudi, ko so mu bili šteti zadnji trenutki, ko ga noge niso več držale in ni imel apetita, se je pod dvojno dozo pomirjevala le stežka vdal.
Hudo je. Boli. Solze drsijo po licih, spominov je preveč. A na srečo prevladujejo tisti lepi, zato se kotički mojih ustnic vendarle privihajo navzgor in se skozi solzne oči nasmejem. Gotovo moje otroštvo brez Reksa ne bi bilo enako in prepričana sem, da je očetu z vsakodnevnimi sprehodi podaljšal življenje. Da se je z njim cela družina počutila bolj varno in bila srečnejša, bolj povezana. Hvala Reks - naš čuvaj, naš pes, naš prijatelj.
Radi te imamo.