Kot kaže je napočil spet tisti čas v letu, ko se trgovine pretvarjajo, da smo že decembra in umetno spodbujajo nakupovalno mrzlico. Predbožični popusti in velikanski Božički kar vabijo otroke med police z igračami, na oddelku za zavijanje daril je že gneča, in če se kot nič hudega sluteči nakupovelaec odpravite v drogerijo zgolj po lak za nohte in zobno pasto, zna biti omenjena norija še toliko hujša nočna mora.
Vdih, izdih in gremo v mravljišče grabežljivcev, ki brez slabe vesti praznijo denarnice in z vozički zasedejo večino prostora. Ko se med množico kričečih otrok in še bolj zoprnih mam končno prebijete do police za nego zob, pa se znajdete v novem izzivu - čakanju v vrsti pred blagajno.
Zaljubljeni parček pred vami se ljubkovalno 'prepira', kdo bo plačal, dekletce pa svojega fanta po vrhu vsega prepričuje, naj si omisli svojo labelo, da ne bo ves čas koristil njene. Medtem, ko je pred vami sladkoba na vrhuncu, pa za vami poteka tretja svetovna vojna. Pobič je raztresel vse pisane bonbončke, sestra bi rada barbiko, mama pa z laserji v očeh skuša obvladati situacijo. Ker to ne zaleže, mama pritisne na prepono in iz grla se izvije kričeče povelje: "Sem ti rekla, da ne smeš odpirati bonbonov preden jih ne plačam!" in rjovi na petletnika, medtem ko ta s krokodiljimi solzami skuša rešiti pisani sladkor: "Mami ne meci jih v smeti, ne bonbončkov v smeti, uaaaaaa!" Ker imajo vsi nakupovalci preveč dela sami s seboj in nihče niti ne pomisli, da bi vas spustil naprej, vam preostane le čakanje. No ja, razen, če mimo pride znanec, ki bi se reees rad pogovarjal z vami: "O Barbi, živijo, kako si? Že veš, kje boš za novo leto?" Seveda bi ga v tistem trenutku najraje ustrelila, ali pa vsaj zabičala, da bo prvi januar na sporedu šele čez mesec in pol ter zakaj me mora po vsem tem času vprašati ravno to zlajnano vprašanje. Zakaj hudiča bi morala že sedaj razmišljati, kje bom na novega lej'ta dan?! Vseeno se nasmehnem in prijazno odvrnem, da nekako še nisem razmišljala o tem, vendar že sledi plaz novih besed. "Aja ... No, jaz grem s kolegi v London. Ful bo dobro, pol penzion, 399 evrov, fešta kar naprej!" Normalno jaz izpadem totalen kreten, ker bom gnila doma, medtem, ko bodo kolegi feštali v svetovni prestolnici.
Ko sva se vendarle poslovila, pa sem začela razvijati tole prednovoletno teorijo hvalisanja. Ne le, da je vprašanje zelo priročno, če ne veste, kaj bi se z nekom pogovarjali, tudi uporabite ga lahko kot uvod v razkrivanje svojih neverjetnih novoletnih načrtov. Zakaj pa ne bi začeli načrtovati že sredi julija, kje bomo čez pol leta? Dejstvo je, da sicer marsikdo res tako načrtuje, vendar tega ne obeša na veliki zvon. No ja, ali pa le čaka na ponovoletno obdobje, ko bo najbolj aktualno vprašanje: "Kje si pa bil za novo leto?"
