nedelja, 25. september 2011

Generacija top modelov

»Last but not least … Is … Kacey!« zavpije najstniški idol Tyra Banks, sledi serija niagarskih slapov in krčevitega hlipanja, ko pokliče še zadnje dekle, ki se bo potegovalo za osvojitev naziva najlepše. Pred kratkim se je na televiziji zopet začela sezona ameriških, avstralskih, kanadskih, britanskih in še kakšnih drugih top modelov, ki so za svojo prepoznavnost, slavo in denar sposobni narediti skorajda vse. Bolestno namreč verjamejo v čisto vsak nasvet in besede, ki jih izreče njihova svetnica, matica, kraljica modrosti, učenosti in seveda lepote, Tyra. Nasedajo zvijačam scenaristov in ustvarjalcev oddaje ter jokajo, ko v frizerskem salonu padajo njihovi lasje po tleh, jim na glavo zlivajo precej sumljive odtenke barvne palete in skoraj oglušijo zaradi brivskega aparata, ki navadno ureže precej cikcakasto pot. Toda dekleta, nič se bat', to je vendar moderno!
Zdaj pa mi povejte, kaj je pravzaprav moderno? Hlače na korenček, široke bluze, plapojoče tunike in pastelni odtenki? Ali je to morda veljalo za lani? Kdo za vraga ima modno dirigentsko palico v roki? Kdo narekuje takt?! Peščica modnih kreatorjev, mediji in seveda kapital, ki drži vse uzde … Bi se radi oblačili po svoje, ignorirali modne trende ter delovali posebno? Izvolite! Nihče vas ne omejuje, pravijo. Toda, ko si dejansko zaželite neko zadevo, ki je že leta nihče ne nosi, ker je 'out', je v veleblagovnici ne boste tako zlahka našli. Vse je namreč narejeno za prodajo, za čim večji zaslužek. »Zakaj bi torej prodajali nekaj, kar ni moderno, kar se ne kupuje?« se najverjetneje sprašujejo trgovci. In krog med proizvodnjo, potrošnjo in kapitalom je sklenjen. Moram vas razočarati, da tale pisarija ni nekakšno vabilo k uporu in postavljanju novih temeljev. Niti k stavki. Niti h kamenjanju parlamenta. Zato se kar nehajte truditi iskati skrivnih namigov o datumu in kraju protestnega shoda, ker jih ni. Želela sem vas le malce spodbuditi k temu, da si upate postati unikatni. Nosite nekaj samo zato, ker je všeč vam in ne zato, ker tako piše na 16. strani revije Elle v rubriki Moraš imeti. Že, ko se sprehodim skozi Prešernov trg in opazujem najstnice, ki so oblečene tako identično, moram skoraj dvakrat pogledati, da lahko končno ovržem svojo hipotezo o morebitnih dvojčicah. Kako naj ju sploh ločim?! Obe sta pobarvani platinasto blond, z zvitimi lasmi v figo, spetimi na temenu, v premajhnih kratkih hlačah, Uggicah in rdečim trakcem visoko nad boki, ki kar kriči po pozornosti. Poleg tega niso kriva le identična oblačila, pač pa tudi njuna postava, ki je tako podobna … »Joj, jaz sem lačna, a greva kaj pojest?« pravi prva in z velikimi očmi, ki jih še komaj drži odprte zaradi prevelike količine strjene maskare na svojih trepalnicah, čaka na potrditev druge. Ta še nekoliko bolj zdolgočaseno odgovori: »Ok, pojdiva po vodo na avtomat.« Se zgraža še kdo, ali sem samo jaz že zarjavela?! Dekleta, kaj delate iz sebe?? Odrekanje obrokom, kupovanje praškov, ki telesu čudežno povrnejo vso izgubljeno energijo in hkrati še topijo maščobe, naročanje raznih fit & slim tabletk, ki jih propagirajo uspešne manekenke in zagotavljajo pravljično življenje in veliko goro samozavesti.
Kakšna samozavest? Potemtakem ne bi jedli vsega tega sra*** in ne bi nasedali modnim gigantom. Zakaj biti malomeščanski in se striktno držati vseh smernic, ki veljajo za London, Pariz in Milano, čeprav živite na deželi v Pangrčgrmu? Moja dobra kolegica Nastja, ki je pravi modni frik, dojema svet mode kot umetnost. Ne boji se stopiti iz povprečja in pokazati svoj karakter skozi oblačila. Štelca* v laseh in kavbojke, ki jih sama prešila z rdečo nitjo? Zakaj pa ne!
Tako, zdaj pa mi oprostite, grem dokončat svojo palačinko z nutelo!

*Štelca= narečni primorski izraz za pentljo.

ponedeljek, 5. september 2011

Najbolje zapravljenih 500 €


Jupi! Spet nam je uspelo! Preživeti namreč. Po lanskoletni zeleni odpravi na Irsko, smo se letos v nekoliko spremenjeni sestavi, spet odločili za potovanje na sever, toda tokrat na Dansko.
Uf, koliko stvari bi lahko šlo narobe! Ne smemo izključiti strmoglavljenja z avionom v morje, nadležnih roparjev,  izgube orientacije v prestolnici in tavanja v neznanih ulicah, klavstrofobije zaradi miniaturnih sobic v hostlu, kreganja med nami, potegovanja za švedsko državljanstvo, strtih src zaradi severnjaških blondincev in blondink ter strahu pred posilstvom, ubojem ali psihičnim nasiljem naših gostiteljev, couchsurferjev.
Toda, glej ga zlomka, domov smo prišli vsi v enem kosu, s pozitivnimi občutki, prelepimi spomini in še tesnejšim prijateljstvom. Poleg tega se je izkazalo, da je sistem couchsurfing oz. spanje na kavčih pri domačinih eno izmed najboljših doživetij na potovanjih! Še vedno ne vem, ali se je le nam nasmehnila taka sreča, da smo spoznali fenomenalne, zgovorne in odprte ljudi, ki so nas z veseljem sprejeli odprtih rok v svoja stanovanja ter nam ne le razkazali mesta, nahranili naše prestradane želodce, pač pa nam s svojim pripovedovanjem in razgledanostjo tudi širili obzorja; ali so prav vsi uporabniki tega sistema takšne face.
Odličen socialni sistem pa je beseda s katero lahko opišem to severno državo. S kolegi smo ob pripovedovanju domačinom večkrat ostali odprtih ust, saj smo bili nad štipendijami za vse študente, višino plač, brezplačnim zdravstvom, vrhunskim šolstvom in še čem, več kot navdušeni! Tudi pridevnik ravninska je tisti, ki pove kar nekaj o državi in njenem reliefu. Najvišji vrh, ki je pravzaprav grič, se imenuje Sky Mountains in meri slabih 200 metrov. Mislim halo, še moje rodno Novo mesto je na višji nadmorski višini! Vsekakor pa to prinese tudi prednosti. Ena izmed teh je kolo kot glavno prevozno sredstvo (ja, Bicikelj bi se odlično obnesel na Danskem)in dolge peščene plaže, kjer dobi domišljija prosto pot. Mi smo svoj čas na plaži izkoristili za nekoliko 'utrgane' skakajoče foto momente in nabiranja vitamina D. Sonce je bilo namreč tisto, ki smo ga vsaj na začetku res nekoliko pogrešali, saj je za res mokro dobrodošlico prve dni skrbel njegov bratranec- dež. Čeprav je kazalo, da nam bo vreme prekrižalo naše načrte, smo bili odločeni, da dneve v tujini maksimalno izkoristimo. Kar seveda tudi smo. Po približno osem ur dnevno smo pohajkovali po mestih in podeželju, se še zvečer odpravili ven raziskovat nočno življenje, se navduševali nad čudovito arhitekturo, muzeji, zelenimi parki in utripom mesta ter uživali v vsakodnevnih masažah, da smo nekoliko ublažili 'muskelfiber'. Zagotovim lahko, da nismo čutili bolečin v mišicah rok, ki bi nastale kot posledica prepogosto potegnjene denarnice iz žepa, saj smo morali z danskimi kronami hudičevo varčevati! Seveda smo kdaj pa kdaj tudi malce pogledali skozi prste in si privoščili kakšno skodelico bele kave ali vrček piva, ki staneta trikrat več kot pri nas ter si rekli: »Kolikokrat pa gremo na Dansko?« Morda res nikoli več, morda pa še kdaj … Saj je že sama misel na ponovni obisk, na prvi pogled nekoliko konservativne, 'zadrgnjene' dežele, prečudovita. Sploh, če se tam pojavimo, kot bi rekla naša gostiteljica Liv, Slovenci, ki smo nekakšna mešanica zahodnjaških Balkancev, ki se zna odlično vklopiti v življenje na severu ter njegove prebivalce še malce prebuditi, se zna zgoditi popolna kombinacija.
Torej, ravno takšna, kot je bilo naše potovanje: polno smeha, opeklin pri kuhanju, nastopov na karaokah, spanja na letališčih, 'švercanja' na mestnih avtobusih, učenja danščine, pritoževanja nad vremenom in iskanja prave poti … Naštete zadeve so bili le nekateri izmed delcev v mozaiku našega popotovanja, ki so ga tudi v realnosti naredili popolno.                  




Trenutno stanje duha: Kam gremo naslednjič? :D