Kaj pa služba?

Bolj kot takrat, ko je naša vlada uvedla nivojski pouk, sem si danes popoldan želela, da bi se rodila kakšnih deset let prej. Okrogla miza o vstopu novinarjev na trg dela je bila najbolj pesimistična razprava, ki sem je bila kadar koli deležna. Morda tudi zato, ker se me osebno tako zadeva – mojega poklica in moje prihodnosti.

Kaj bo s prihodnostjo, ne vem, moja preteklost pa govori, da sem že od nekdaj tekala po domačem vinogradu s kuhalnico v roki in z namišljeno kamero v drugi ter snemala intervjuje z delavnimi brentači, ki so nosili grozdje v hram. Mediji so me že od nekdaj zanimali, resnicoljubnost pa je lastnost, ki jo pri srčnih novinarjih tako cenim. Tudi jaz si želim ponesti resnico v svet. Toda kaj storiti takrat, ko je resnica boleča, grda? Jo je bolje zaviti v celofan, ali se delati, da je ni? Jo morda nadomestiti z lažjo ali stisniti zobe in tvegati posledice resnice?

Kako torej sprejeti grenko resnico, da nas je novinarjev preveč? Da javnost ne ceni našega dela? Da so Slovenske novice še vedno najbolj bran časnik? Resnico, da je na osrednjem slovenskem časopisu – Delu – več kot pol zaposlenih starih več kot 50 let in da je prekerstvo postalo redna praksa, ne izjema in da bodo mlade novinarje zaposlovali verjetno šele čez 20 let, ko bodo zdajšnji 50-letniki primorani oditi v pokoj? Mislite, da bodo takrat medijske hiše zaposlile nas, 40-letne brezupne primerke brez delovne dobe? Verjetno ne. Morda pa takrat sploh ne bo več novinarjev. Nadomestil nas bo vsak, ki ima pol minute časa, da na Twitter prilepi fotografijo toče v Makolah. Pa imamo novico!

Uveljavljeni novinarji nas strašijo, podijo iz novinarstva, medijske hiše težko privolijo v novinarsko prakso. Bolj kot kvaliteta je pomembna kvantiteta – napisati čim več copy-paste prispevkov, da bo naneslo minimalno evrov za plačilo položnic. O avtomobilu, stanovanju ali družini mlada generacija, ki vstopa na trg dela, ne razmišlja. Z vsakimi stotimi evri smo zadovoljni, čeprav se zavedamo, da bi brez naših staršev že davno obubožali. Pa menda ni tako samo v novinarstvu, ampak v mnogih drugih poklicih. Morda smo res vsem odveč, morda pa se starejši samo bojijo mlade nadebudne konkurence, ki je odraščala z računalniki v zibkah? Misteriozna Y generacija naj bi bila že po naravi precej egocentrična, narcisoidna in samozavestna – toda kaj nam pa preostane? Upogibanje hrbta in stisnjen rep med nogami ne bosta pomagala. Se bo kdo drug pobrigal za nas? Nam bo kdo pomahal s službo? Haha, pa kaj še! Solidarnosti ne moremo pričakovati, saj se vsak briga le za lastno korist, oziroma še huje, za lastno preživetje.

Verjetno se bo treba prilagoditi, usmeriti v podjetništvo, marketing ali kaj podobnega. Toda ne jaz. Odločena sem. Vseeno mi je, če še milijonkrat slišim, da ni službe zame, da naj grem študirati kaj drugega, dokler še lahko ... Delala bom kot novinarka in pika! Teptanje gor ali dol, jaz sem se odločila. Že pred več kot desetimi leti. In če se za nekaj odločim, se ne premislim zlahka.      

Zmagovalka Evrovizije - Slovenija!

Predstavljajte si, da bi Slovenija zmagala na Evroviziji. Šok. Verjetno bi se razen izvajalcev zmage veselila le peščica naroda v deželi pod Alpami, ostali Slovenci bi takoj sprožili plaz ogorčenja, močno pa bi se razmahnil tudi nacionalen šport – opravljanje. »Kar naprej zapravljamo denar po nepotrebnem, kam bomo vse skupaj postavili, spet bomo davkoplačevalci tisti, ki bomo prispevali 20 milijonov evrov za ta pojoči cirkus, zakaj nam je tega treba?!« Taki izbruhi bi verjetno kaj hitro zaokrožili tako po svetovnem spletu kot v gostilnah, ko bi vsevedni Janezi komentirali domačo zmago.   

Veselje je torej pri nas drugotnega pomena. Medtem ko bi Evropa in oboževalci Evrovizije drugod po svetu pozdravljali našo zmago ter prepevali pesem v slovenščini, bi Slovenci zopet upognili hrbet in povesili glavo ter se igrali hlapce. Kot kaže imamo pesimizem v krvi. Sprašujem se, če sta bila Cankar in Prešeren morda bolj vplivna, kot si mislimo. Da nam nista v dnk vcepila gena za samopomiljevanje? Četudi bi Sloveniji kot eni najmanjših držav na tako velikem tekmovanju uspel izjemni dosežek, bi se verjetno slej ko prej začele demonstracije proti organizaciji Evrovizije v Sloveniji, saj bi optimizem zasenčil Napoleonov kompleks. Zakaj si zapiramo vrata priložnosti? Kdo pravi, da smo nesposobni? EU? Trojka? Sosedje Hrvati? Ne, mi sami tako pravimo. Sami sebe zatiramo, se dajemo v nič in kar naprej ustvarjamo konflikte. Ne vidim namreč razloga, zakaj nam ne bi uspelo pripraviti Stožic za najodmevnejše pevsko tekmovanje? Če smo bili lansko leto sposobni na noge postaviti Evropsko prvenstvo v košarki, ni vrag da bi lahko ponovili vajo, tokrat pevsko obarvano!

Recimo torej, da nam nekdo vbrizga optimizem v žile. Prva prepreka odpravljena. Drugi pomislek pa je seveda denar. »Zakaj bi metali stran 20 milijonov evrov?« bi se spraševali davkoplačevalci. Nihče pa ne bi recimo pomislil na strošek referendumov, ki jih pri nas ne manjka – strošek posameznega namreč znaša okoli tri milijone evrov. Pomislite, koliko Evrovizij bi lahko do sedaj že organizirali! Sicer pa sem nekoliko skeptična do besedne zveze »metati denar stran,« saj vsak megalomanski dogodek poleg stroškov prinese tudi marsikatero pozitivno stran. Poveča se za turizem, prepoznavnost naše države, naraste število hotelskih nočitev ... Kdo ve, morda pa bi se komu Slovenija po obisku Evrovizije tako prikupila, da bi se poleti vrnil na dopust v Bohinj, občudovati Bled, raziskovati Postojnsko jamo ali pokušati pridelek vinskih trt v Goriških Brdih? Zakaj pa ne? Zakaj je vedno vse nemogoče? Zakaj je vse tako težko? Čeprav se z domačo politiko res ne moremo hvaliti, pa bi lahko malo nacionalnega ponosa pokazali vsaj takrat, ko naši športniki na olimpijskih igrah nizajo kolajne eno za drugo, znanstveniki odkrijejo Higgsov bozov ali Tinkara Kovač popelje Slovenijo v veliki finale Evrovizije.