Kaj pa služba?

Bolj kot takrat, ko je naša vlada uvedla nivojski pouk, sem si danes popoldan želela, da bi se rodila kakšnih deset let prej. Okrogla miza o vstopu novinarjev na trg dela je bila najbolj pesimistična razprava, ki sem je bila kadar koli deležna. Morda tudi zato, ker se me osebno tako zadeva – mojega poklica in moje prihodnosti.

Kaj bo s prihodnostjo, ne vem, moja preteklost pa govori, da sem že od nekdaj tekala po domačem vinogradu s kuhalnico v roki in z namišljeno kamero v drugi ter snemala intervjuje z delavnimi brentači, ki so nosili grozdje v hram. Mediji so me že od nekdaj zanimali, resnicoljubnost pa je lastnost, ki jo pri srčnih novinarjih tako cenim. Tudi jaz si želim ponesti resnico v svet. Toda kaj storiti takrat, ko je resnica boleča, grda? Jo je bolje zaviti v celofan, ali se delati, da je ni? Jo morda nadomestiti z lažjo ali stisniti zobe in tvegati posledice resnice?

Kako torej sprejeti grenko resnico, da nas je novinarjev preveč? Da javnost ne ceni našega dela? Da so Slovenske novice še vedno najbolj bran časnik? Resnico, da je na osrednjem slovenskem časopisu – Delu – več kot pol zaposlenih starih več kot 50 let in da je prekerstvo postalo redna praksa, ne izjema in da bodo mlade novinarje zaposlovali verjetno šele čez 20 let, ko bodo zdajšnji 50-letniki primorani oditi v pokoj? Mislite, da bodo takrat medijske hiše zaposlile nas, 40-letne brezupne primerke brez delovne dobe? Verjetno ne. Morda pa takrat sploh ne bo več novinarjev. Nadomestil nas bo vsak, ki ima pol minute časa, da na Twitter prilepi fotografijo toče v Makolah. Pa imamo novico!

Uveljavljeni novinarji nas strašijo, podijo iz novinarstva, medijske hiše težko privolijo v novinarsko prakso. Bolj kot kvaliteta je pomembna kvantiteta – napisati čim več copy-paste prispevkov, da bo naneslo minimalno evrov za plačilo položnic. O avtomobilu, stanovanju ali družini mlada generacija, ki vstopa na trg dela, ne razmišlja. Z vsakimi stotimi evri smo zadovoljni, čeprav se zavedamo, da bi brez naših staršev že davno obubožali. Pa menda ni tako samo v novinarstvu, ampak v mnogih drugih poklicih. Morda smo res vsem odveč, morda pa se starejši samo bojijo mlade nadebudne konkurence, ki je odraščala z računalniki v zibkah? Misteriozna Y generacija naj bi bila že po naravi precej egocentrična, narcisoidna in samozavestna – toda kaj nam pa preostane? Upogibanje hrbta in stisnjen rep med nogami ne bosta pomagala. Se bo kdo drug pobrigal za nas? Nam bo kdo pomahal s službo? Haha, pa kaj še! Solidarnosti ne moremo pričakovati, saj se vsak briga le za lastno korist, oziroma še huje, za lastno preživetje.

Verjetno se bo treba prilagoditi, usmeriti v podjetništvo, marketing ali kaj podobnega. Toda ne jaz. Odločena sem. Vseeno mi je, če še milijonkrat slišim, da ni službe zame, da naj grem študirati kaj drugega, dokler še lahko ... Delala bom kot novinarka in pika! Teptanje gor ali dol, jaz sem se odločila. Že pred več kot desetimi leti. In če se za nekaj odločim, se ne premislim zlahka.      

Zmagovalka Evrovizije - Slovenija!

Predstavljajte si, da bi Slovenija zmagala na Evroviziji. Šok. Verjetno bi se razen izvajalcev zmage veselila le peščica naroda v deželi pod Alpami, ostali Slovenci bi takoj sprožili plaz ogorčenja, močno pa bi se razmahnil tudi nacionalen šport – opravljanje. »Kar naprej zapravljamo denar po nepotrebnem, kam bomo vse skupaj postavili, spet bomo davkoplačevalci tisti, ki bomo prispevali 20 milijonov evrov za ta pojoči cirkus, zakaj nam je tega treba?!« Taki izbruhi bi verjetno kaj hitro zaokrožili tako po svetovnem spletu kot v gostilnah, ko bi vsevedni Janezi komentirali domačo zmago.   

Veselje je torej pri nas drugotnega pomena. Medtem ko bi Evropa in oboževalci Evrovizije drugod po svetu pozdravljali našo zmago ter prepevali pesem v slovenščini, bi Slovenci zopet upognili hrbet in povesili glavo ter se igrali hlapce. Kot kaže imamo pesimizem v krvi. Sprašujem se, če sta bila Cankar in Prešeren morda bolj vplivna, kot si mislimo. Da nam nista v dnk vcepila gena za samopomiljevanje? Četudi bi Sloveniji kot eni najmanjših držav na tako velikem tekmovanju uspel izjemni dosežek, bi se verjetno slej ko prej začele demonstracije proti organizaciji Evrovizije v Sloveniji, saj bi optimizem zasenčil Napoleonov kompleks. Zakaj si zapiramo vrata priložnosti? Kdo pravi, da smo nesposobni? EU? Trojka? Sosedje Hrvati? Ne, mi sami tako pravimo. Sami sebe zatiramo, se dajemo v nič in kar naprej ustvarjamo konflikte. Ne vidim namreč razloga, zakaj nam ne bi uspelo pripraviti Stožic za najodmevnejše pevsko tekmovanje? Če smo bili lansko leto sposobni na noge postaviti Evropsko prvenstvo v košarki, ni vrag da bi lahko ponovili vajo, tokrat pevsko obarvano!

Recimo torej, da nam nekdo vbrizga optimizem v žile. Prva prepreka odpravljena. Drugi pomislek pa je seveda denar. »Zakaj bi metali stran 20 milijonov evrov?« bi se spraševali davkoplačevalci. Nihče pa ne bi recimo pomislil na strošek referendumov, ki jih pri nas ne manjka – strošek posameznega namreč znaša okoli tri milijone evrov. Pomislite, koliko Evrovizij bi lahko do sedaj že organizirali! Sicer pa sem nekoliko skeptična do besedne zveze »metati denar stran,« saj vsak megalomanski dogodek poleg stroškov prinese tudi marsikatero pozitivno stran. Poveča se za turizem, prepoznavnost naše države, naraste število hotelskih nočitev ... Kdo ve, morda pa bi se komu Slovenija po obisku Evrovizije tako prikupila, da bi se poleti vrnil na dopust v Bohinj, občudovati Bled, raziskovati Postojnsko jamo ali pokušati pridelek vinskih trt v Goriških Brdih? Zakaj pa ne? Zakaj je vedno vse nemogoče? Zakaj je vse tako težko? Čeprav se z domačo politiko res ne moremo hvaliti, pa bi lahko malo nacionalnega ponosa pokazali vsaj takrat, ko naši športniki na olimpijskih igrah nizajo kolajne eno za drugo, znanstveniki odkrijejo Higgsov bozov ali Tinkara Kovač popelje Slovenijo v veliki finale Evrovizije.            

Calatrava - genij ali blefer?

Po uspešno končanem izpitnem obdobju smo si privoščili malce oddiha in se odpravili v temperamentno Španijo. Obiskali smo slovenskega študenta na izmenjavi v Madridu, se razvajali z vrhunsko hrano in občudovali muzeje ter pasli oči na futuristični arhitekturi. V tokratnem prispevku predstavljamo sončno Valencio, ki se ponaša z neverjetno arhitekturo Santiaga Calatrave. Turisti so nad njo naravnost navdušeni, domačinom pa zaradi visokih stroškov gradnje ni preveč po godu. 

Več v prispevku! 

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/calatrava-genij-ali-blefer

Ko gre študent v Madrid ...

Ko gre študent v Madrid ... Začuti strasten španski temperament, vzljubi arhitekturo; se čudi domačinom, ki večinoma ne govorijo angleško; se najverjetneje zredi za kak kilogram, saj je hrana okusna, večerja pa je na sporedu šele pozno zvečer. Kako izgleda študij v Madridu, nam je povedal Teodor Hribovšek - študent 4. letnika arhitekture, ki je na Erasmus izmenjavi v Španiji.

Video prispevek na spodnji povezavi:    

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/ko-gre-student-v-madrid

Reks, počivaj v miru

14 let je bil z nami. Naš čuvaj, naš pes in ne nazadnje naš prijatelj. Še vedno se spomnim, kako majhen je bil, ko ga je oče dobil za rojstni dan. Mala puhasta kepica s povešenimi ušesi, modrimi očmi in ogromno rdečo pentljo se nam je že takrat prikupila.

Radovedna prvošolka sem komaj čakala, da šolski zvonec naznani konec pouka, saj sem imela v glavi le to, da bi rada čim prej videla našega Reksa, ki je bil iz tedna v teden večji. Prijateljica Alja je bila prva, ki je imela čast, da je spoznala našega nemškega ovčarja. V garaži sva se znjim previdno igrali, čez kakšno leto pa je že on pazil na nas. Čeprav se ga je prijel slovel 'hudega' psa, je bil do domačih zelo prijazen, na trenutke celo preveč zaščitniški. Ko sva z Berni čofotali v napihljivem bazenu za hišo, se je namreč na vse pretege mučil, da bi naju rešil pred utopitvijo. Res je bil care, glavni pri hiši, čeprav so mu naši mački včasih želeli to preprečiti. Vsak mačkon je dobro vedel, kako dolga je Reksova veriga in se mu nastavljal točno pred nos, da je naš poba popenil. Oče pravi, da ni nikdar lajal po nepotrebnem. Morebiti je opozarjal na srno, ki je tekla mimo hiše, ali na obiske, ki so se pripeljali k nam. Priznam, da sem se razvadila - prej kot hišni zvonec, me je pasji lajež opozoril, da je nekdo pred vrati. Prav tako pa mi je njegovo lajanje večkrat preprečilo, da bi se v Gimnaziji v jutranjih urah neopazno prikradla domov. :)
Na dom in svoj pesjak je bil Reks zelo navezan. Nekajkrat je šel z nami na krajši izlet, vendar se je izkazalo, da je kampiranje z Reksom ob Kolpi precej nedopustniško. Ne toliko za nas, kot za preostale dopustnikarje, ki so bili deležni glasnega pasjega reševanja ljudi iz vode.
Kamor koli je prišel, smo ga morali vleči stran od preostalih kosmatih prijateljev, saj je pogosto iskal prepir. Kakšen ukaz: "Sedi! Prostor!" je dostikrat preslišal in jo mahnil po svoje, zato verjetno ne rabim razlagati, da je bil izključen iz pasje šole, kajne?
Kljub vsemu pa je bil naš ljubljenec. Kadar smo se vračali z morja, nas je pričakal skakajoč, z migetajočim repom in nekakšno srečo, ki jo je začutil vsak izmed nas. Res je bil hiperaktiven frajer in imel ogromno volje do življenja. Ni se predal niti takrat, ko so mu operirali raka, ali ko je v krvavem gobcu prinesel ježa iz gozda. Res je bil borec, tak za zgled! Tudi, ko so mu bili šteti zadnji trenutki, ko ga noge niso več držale in ni imel apetita, se je pod dvojno dozo pomirjevala le stežka vdal.
Hudo je. Boli. Solze drsijo po licih, spominov je preveč. A na srečo prevladujejo tisti lepi, zato se kotički mojih ustnic vendarle privihajo navzgor in se skozi solzne oči nasmejem. Gotovo moje otroštvo brez Reksa ne bi bilo enako in prepričana sem, da je očetu z vsakodnevnimi sprehodi podaljšal življenje. Da se je z njim cela družina počutila bolj varno in bila srečnejša, bolj povezana. Hvala Reks - naš čuvaj, naš pes, naš prijatelj.
Radi te imamo.

Kje boš pa ti za novo leto?

Kot kaže je napočil spet tisti čas v letu, ko se trgovine pretvarjajo, da smo že decembra in umetno spodbujajo nakupovalno mrzlico. Predbožični popusti in velikanski Božički kar vabijo otroke med police z igračami, na oddelku za zavijanje daril je že gneča, in če se kot nič hudega sluteči nakupovelaec odpravite v drogerijo zgolj po lak za nohte in zobno pasto, zna biti omenjena norija še toliko hujša nočna mora. 

Vdih, izdih in gremo v mravljišče grabežljivcev, ki brez slabe vesti praznijo denarnice in z vozički zasedejo večino prostora. Ko se med množico kričečih otrok in še bolj zoprnih mam končno prebijete do police za nego zob, pa se znajdete v novem izzivu - čakanju v vrsti pred blagajno. 

Zaljubljeni parček pred vami se ljubkovalno 'prepira', kdo bo plačal, dekletce pa svojega fanta po vrhu vsega prepričuje, naj si omisli svojo labelo, da ne bo ves čas koristil njene. Medtem, ko je pred vami sladkoba na vrhuncu, pa za vami poteka tretja svetovna vojna. Pobič je raztresel vse pisane bonbončke, sestra bi rada barbiko, mama pa z laserji v očeh skuša obvladati situacijo. Ker to ne zaleže, mama pritisne na prepono in iz grla se izvije kričeče povelje: "Sem ti rekla, da ne smeš odpirati bonbonov preden jih ne plačam!" in rjovi na petletnika, medtem ko ta s krokodiljimi solzami skuša rešiti pisani sladkor: "Mami ne meci jih v smeti, ne bonbončkov v smeti, uaaaaaa!" Ker imajo vsi nakupovalci preveč dela sami s seboj in nihče niti ne pomisli, da bi vas spustil naprej, vam preostane le čakanje. No ja, razen, če mimo pride znanec, ki bi se reees rad pogovarjal z vami: "O Barbi, živijo, kako si? Že veš, kje boš za novo leto?" Seveda bi ga v tistem trenutku najraje ustrelila, ali pa vsaj zabičala, da bo prvi januar na sporedu šele čez mesec in pol ter zakaj me mora po vsem tem času vprašati ravno to zlajnano vprašanje. Zakaj hudiča bi morala že sedaj razmišljati, kje bom na novega lej'ta dan?! Vseeno se nasmehnem in prijazno odvrnem, da nekako še nisem razmišljala o tem, vendar že sledi plaz novih besed. "Aja ... No, jaz grem s kolegi v London. Ful bo dobro, pol penzion, 399 evrov, fešta kar naprej!" Normalno jaz izpadem totalen kreten, ker bom gnila doma, medtem, ko bodo kolegi feštali v svetovni prestolnici. 

Ko sva se vendarle poslovila, pa sem začela razvijati tole prednovoletno teorijo hvalisanja. Ne le, da je vprašanje zelo priročno, če ne veste, kaj bi se z nekom pogovarjali, tudi uporabite ga lahko kot uvod v razkrivanje svojih neverjetnih novoletnih načrtov. Zakaj pa ne bi začeli načrtovati že sredi julija, kje bomo čez pol leta? Dejstvo je, da sicer marsikdo res tako načrtuje, vendar tega ne obeša na veliki zvon. No ja, ali pa le čaka na ponovoletno obdobje, ko bo najbolj aktualno vprašanje: "Kje si pa bil za novo leto?" 

Bog ne daj, da izgubim svoj koledarček!

Kot kaže se spravim osveževat svoj blog le takrat, kadar se vrnem s kakšnega potovanja - še vedno polna spominov in prelepih doživetij, ki bi jih rada delila z vsemi. Tako sem po enem letu zopet kliknila na svoj blog Jutrasozakon in se jezila nase, zakaj nisem bolj pridna.

Čeprav verjetno izgleda, da nimam nobenega dela, pa temu še zdaleč ni tako. Zaradi vsakodnevnih novinarskih obveznosti se namreč le stežka spravim pisati še za dušo, zato bi vam na tem mestu rada predstavila, kaj vse počnem, ko ne blogam.

Poleg obveznega obiskovanja predavanj in vaj na fakulteti, se trenutno aktivno udejstvujem v novinarskem društvu Fejs, pišem za časopis študentov novinarstva Klin, sodelujem pri Akademski televiziji, kjer skupaj s sošolko pripravljava prispevek o fiktivnih vpisih. Konec novembra se začenja medijski festival Naprej/Forward in že sedaj vabim vse tiste, ki vas zanimajo mediji, fotografija ali pa vam gredo mediji na živce, da se nam pridružite. Skratka vsi! Poleg odličnih svetovnih gostov, ki bodo predavali o najrazličnejših temah, pa bo sledila tudi podelitev novinarskih nagrad in druženje - tudi z nami, zagrizenimi študenti novinarstva, ki se kot mravljice pripravljamo na veliki brezplačni dogodek. 

 Med vikendi me boste najpogosteje našli za mikrofonom na lokalnem Radiu Krka, med tednom pa se bom najverjetneje podila z mikrofonom in kamero po Ljubljani ter pripravljala nove oddaje na študentski spletni televiziji Šouvizija. Prejšnji mesec smo posneli konkreten intervju z nekdanjim in novim rektorjem ljubljanske univerze, predvajali že drugo sezono Študentskih zadev, v pripravah pa je tudi povsem nova oddaja o Evropski uniji - Živim v Evropi. 

Če mi ostane kaj časa, rada moderiram kakšno prireditev, ali pa se prepotim na zumbi. Z našo ekipo novomeških Rotaractovcev nikoli ne pozabimo na druženje, dobrodelnost in zabavo, v glasbi pa uživamo vsi pevci Mešanega pevskega zbora Pomlad. Pridite nas poslušat na koncert Oliverja Dragojevića v petek! :)  

Delček mojega novinarskega udejstvovanja pa si lahko pogledate na spodnji povezavi. Se beremo. Bolj redno, obljubim. 

http://www.souvizija.si/oddaje/studentske-zadeve/starejsi-kolegi-svetujejo-brucem

Diši po francoskih rogljičkih ...

6.05 zjutraj. Železniška postaja v Ljubljani. In mi že zamujamo. Ulica v teh zgodnjih jutranjih urah je še tako prazna, da se za vsakega možakarja, ki jo mahne mimo, sam pri sebi vprašaš, če ima poštene namene, ko pa pohajkuje sredi prestolnice, še preden se je sploh dodobra začel delati dan. Peščico zalimacev kovčki, ruzaki in potovalke pod roko izdajajo, da gremo najverjetneje s skupnim prevozom, vsak svojim dogodivščinam naproti. Šofer taksi-kombija se odloči poklicati tri marjetice, ki še manjkajo, da bo štirikolesna zadeva polna in da se lahko odpeljemo na letališče v Treviso.

Predvsem zgodaj se je torej začela najina 9-dnevna dogodivščina v evropsko velemesto rogljičkov, baretk, Eifflovega stolpa, Edith Piaff, francoščine in seveda romantike – Pariz! Na začetku potovanja, ko sva na italijanskem letališču iz enega nahrbtnika v drugi kovček in obratno prekladala stvari (ter vmes še uspela razbiti eno medico), je sicer izgledalo, da bo najina odprava prej štorasta kot pa pariško elegantna in brez večjih zapletov, a sva se na srečo zmotila. Sistem javnega prevoza (metrojev) je Črt usvojil v prvem hipu, medtem ko lahko zase rečem, da bi se verjetno vsaj dvakrat odpeljala na končno postajo v napačno smer – pa kaj, zato pa imamo moške, ki znajo brati zemljevide in imajo dobro orientacijo, medtem ko ženske skrbimo za super organizacijo in dnevni plan, kajne? Moj perfektno sestavljen dnevni plan je zajemal vse največje in tudi tiste malo manjše znamenitosti, tako da sva oba staknila žulje na nogah od vsakodnevne enormne hoje, povzpenjanja po 669 stopnicah na Eifflov stolp, vleke kovčkov po netekočih stopnicah v hodnikih metrojev in sprinta do ladjice po Seni, ki bi skoraj odplula brez naju.

»Vau!«-ov je bilo ogromno, že skoraj pretirano; pa vendar tako na mestu. Vsakič, ko je moj pogled prvič uzrl neko znamenitost, o kateri sem do tedaj brala samo v turističnem vodiču, si nisem mogla kaj, da mi ne bi zastal dih, iz grla pa se zopet izvil tisti izdajajoč turistični vau. Toda prvi pogled na Arch de Triumph, ko se povzpneš po stopnicah podzemne, je enostavno nepopisen. Ta ogromen beli spomenik, ki si ga je dal postaviti 150-centimetrski bojevnik, ki ga častijo še danes, je večji kot večina stavb v Ljubljani (kaj šele v Novem mestu)! Pa ne le ta spomenik, celotna pariška arhitektura – od Notre Dama pa do navadnega zapora – je zasnovana tako, da ti na razgledni ploščadi Sacre Coeura odpade čeljust. Sicer bi ob plezanju na montmartrski hrib ob 4h popoldan, pri 40 stopinjah Celzija najraje omagal na sredini in odlaufal do prvega pitnika z vodo (ali še boljše, po mrzlo Coca-colo v prodajalno k Indijcu) pa kmalu ugotoviš, da se še kako splača, ko prilezeš na vrh in se počutiš, kot da je ves svet pod teboj. Podoben občutek – o svetu na dlani – te prevzame tudi v eni največjih galeriji na svetu, v Louvru. Magičen vhod, kopica turistov, številne starodavne umetnine in vse njihove razlage zgolj in samo v francoščini. »Parlez vous anglais?« je bila fraza, ki sva se je največkrat posluževala in na najino presenečenje jih je bolj malo odgovorilo z 'yes'.

Najin couchsurfer Kevin, pri katerem sva v predmestju Pariza spala tri dni, se je s francosko angleščino na nivoju 9. razreda osnovne šole sicer nekako sporazumeval z nama, medtem ko je večina njegovih francoskih prijateljev otrpnila že na samem začetku, so sva začela s »Hi!« Celo v trgovinah in na železniški postaji je za zaposlene angleščina veljala za pravo zlo, sva pa zato vsaj zato za vikend na francoskem podeželju v mestecu Memillon prišla na svoj račun, kar se tiče govorjenja angleškega jezika in predvsem razvajanja na veliko. Rotaract kolegica Elenore nama je namreč dobrodušno odstopila eno od svojih 17 spalnic v graščini iz 19. stoletja ter nama cel vikend razkazovala lepote podeželja (in tudi njihove 'plave krvi'). Z velikimi očmi in sestradanima želodcema sva takoj planila po večerji in se zato skorajda nekoliko uštela pri pravilih francoskega bontona, hkrati pa občudovala prečudovit razgled na reko, urejene vrtove, gozdno jaso ter divje zajce, ki so skakali po travi. »Jaz bi se lahko pa kar navadil na tole,« je komentiral Črt, navdušen nad razgledom in že drugim kozarcem nekoliko trpkega, a vseeno okusnega Rose-ja. Svoje počitnikovanje na deželi sva izkoristila tako, da sva se podala na sprehode po hektarjih in hektarjih posestva Elenorine družine, kopanje v bazenu pod zvezdami in pitjem šampanjca v njem, vožnjo z mini ladjico po kanalih mesteca Bonevall, uživala na zabavi za rojstni dan in zjutraj celo poležavala …

Za vikend sva se torej res počutila kot princeska in princ, a kaj ko naju je začetek tedna postavil na majava tla – hostel. Kaj vse je bilo narobe, sem že posredovala na www.hostelworld.com, zato je brez veze izgubljati besede. Edina dobra stvar hostla je bil internet, ki mi je omogočil, da se mi je po dobri uri zajebavanja s FDV-jevim spletnim referatom le uspelo vpisati v 3. letnik faksa. Jupi! Najino beznico s skromnim zajtrkom (»Only one croissant per person J« - wtf?!) sva kaj hitro zapustila in se odpravila v šest zvezdic boljši hotel dokaj blizu rdeče četrti, ki pa še zdaleč ni bila tako nazorna in prepričljiva kot v Amestrdamu … 

Ker nisva bila na Nizozemskem, pač pa v Franciji, je bil seveda samoumeven ogled palače Ludvika XVI. v Versaillesu, ki sva si ga pustila za predzadnji dan. Gneča, vročina, poln parkirni prostor pred rezidenco, ogromna masa obiskovalcev in obupne oznake – dobrodošli v Versaillesu! Sita čakanja sva se nekako pomikala iz sobe v sobo polno        kitajskih fotoamaterjev z avdioguidi na ušesih in vsaka naslednja sobana se nama je zdela popolnoma enaka kot prejšnja. Vsaj razgled na pisane vrtove nama je vlil nekaj energije za nadaljevanje poti (še več pa seveda McDonald's na poti nazaj) po neznosni vročini. Še dobro, da je bil večer bolj hladen in predvsem romantičen, da sva z dragim sedla na ladjico po Seni in brez slabe vesti v slovenščini opravljala ostale turiste, se smejala 'profesionalni' vodički in nato zaključila najino popotovanje s skorajda gurmansko večerjico zraven otočka Ille de la Cite.

Ko ta trenutek sedim za našo kuhinjsko mizo in udriham po tipkovnici moje Toshibice, zraven pa pregledujem obsežno fotogalerijo iz Pariza, si kar želim, da bi lahko šla nazaj. Nazaj počivat v velikanski park Jardin de Luxemburg, se zgolj sprehajati po najdražji shopping aveniji Champs-Elysees, se mastiti s čokoladnimi crepes, občudovati ogromne nebotičnike v La Defensu in Francozom razlagati, kje leži Slovenija.

Zato fantje ne čakajte, ampak že letos odpeljite svoja dekleta v čudovit metropolitan bogate zgodovine in neverjetne arhitekture – če seveda tega še niste storili.

P.s. Za konec moram ponoviti Aljine besede – oboževalke Pariza: »Ljudje, mi ne poznamo tapravih francoskih rogljičkov.«     

       

22.000 ljudi pomendralo travnik na Vinici

»Do you want more Slovenia? You'll get more!« je zadnji dan Schengenfesta ogromni množici na travniku čisto blizu hrvaške meje, potem ko se je z BMX kolesom pripeljal nazaj na oder, glasno odgovarjal Ricky Wilson, glavni pevec indie rock skupine, ki prihaja iz Velike Britanije – Kaiser Chiefs.   

Poleg skupine, ki ima za posamezen hit na spletnem portalu youtube več kot sedem milijonov ogledov, so nedeljska tla Schengenfesta 2012 zatresli tudi Zircus, Parov Stelar, Kawasaki 3P in ostali. Od slovenskih bendov sta zabave željne poslušalce navduševali skupini Big foot mama, ki so nastopili precej zvezdniško in samozavestno, pevec Gregor Skočir se je pritoževal nad premalo časa, ki jim ga je organizator odmeril na nastop ter poleg starih hitov preigravali tudi nove mojstrovine, in Leelojamais, ki so bili na sporedu še pred sončnim zahodom. Podobna usoda je sicer doletela tudi sobotno skupino Tabu, ki je bila na sporedu že 15 minut čez 19, s čimer si organizatorji niso naredili nobene usluge. Prej obratno. Popularni domači skupini so organizatorji namreč oglaševali na veliko, potem pa se je zgodilo, da je zaradi relativno zgodnje ure marsikdo zamudil njihov nastop. Poleg glavnega odra, je bil kot navadno postavljen tudi elektro oder, ki se je prav tako lahko pohvalil s priznanimi imeni elektronske glasbe. Poslušalce oz. plesalce so osvojili: nemški DJ Tom Novy, Gramophonedzie in Funkerman, predstavili pa so se tudi Spinders, Marcello ES G, Exo Beltram in Vanillaz.   

Letos so obljubljali kup novosti in izboljšav, vendar jim razen najbogatejšega programa doslej ni uspelo uresničiti praktično nič drugega. Prostor za šotorjenje in vhod na prizorišče sta imela ločena vhoda, kar je močno oteževalo pretočnost, umivalniki in tuši si ne bi zaslužili niti ene zvezdice, glavna novost – festivalska trgovina Schengy shop pa ni upravičila pričakovanj. Postavljen je bil namreč zgolj 'šank', ki kjer so prodajali predvsem pijačo in hrano po nič kaj študentskih cenah. Ker je bilo sonce s svojo močjo res neusmiljeno, sence pa je bilo tu in tam zgolj za vzorec, je velika množica šotoristov dan izkoristila za poležavanje ob bregovih reke in kopanju v Kolpi ter poslušanje monokomedij Čefurji raus in Jamski človek, noči pa so bile obarvane glasbeno, kakopak. Največji aplavz in metanje piva med občinstvo so požele tuje skupine: Parni Valjak, Leningrad Cowboys, Parov Stelar in seveda Kaiser Chiefs, navdušenja pa poslušalci niso mogli skriti niti ob nastopu novomeških Dan D-jev in Siddharte. Zatorej ni bila nič kaj nenavadna situacija, če je do vas pritekel evforičen kolega in v eni sapi povedal naslednje: »Ne boš verjela, prejle sem 'scal' z glavnim pevcem Kaiser Chiefsov, vprašal me je, če imam rizle, potem sva se pa še skupaj slikala. Poglej!«