Z valentinovim in tudi brez njega pa so prisotni tudi takšni in drugačni ljubkovalni vzdevki. Žabica, ribica, medvedek, mucek, miška, prašiček, koalica, aligatorček (še bogomoljkica se manjka! :S) in še bi lahko navedla nekaj pomanjševalnic, ki se na žalost ne nahajajo zgolj v živalskem svetu. Še enkrat poudarjam, da prej nisem naštevala vseh novopečenih pridobitev ljubljanskega živalskega vrta, pač pa gre za vzdevke, ki si jih ljudje brez kančka premisleka izrekajo v vsakdanjem življenju.
Lepo vas prosim! Že res, da smo vsi živa bitja, nekateri celo spadajo med vretenčarje, sesalce in prvake pa vendar smo evolucijsko gledano še vedno en majhen korak spredaj. Zakaj bi torej stopili nazaj in se klicali po živalsko?! Najbolje, da se potemtakem vsak čas začnemo tako tudi oglašati- z mukanjem, riganjem, mijavkanjem, čivkanjem, kokodakanjem … Saj nam bo hitro prišlo v navado in postalo naša stalnica.
Bolj kot zdajšnja stalnica pa me zanima, kako je do tega sploh prišlo. Ne vem, ne zdi se mi ravno najbolj logično, ampak vseeno- morda pa je nekoč fant gledal svoje dekle tako dolgo v obraz, da je našel podrobnosti z ljubko glodavko in jo na lepem kar začel klicati veverička …? Am … Kako sta potemtakem izraza prašiček in žabica prišla v uporabo??
Res pa je, da poznamo poleg živalskih tudi nekoliko bolj človeške vrste vzdevkov, ki jih navadno dajemo ljubljenim osebam. Ene od teh so: pikec, srček, ljubica, dragec … :S :S Že prsti me ne ubogajo, ko tole samo tipkam, kaj šele, da bi kaj takega izgovarjala ali celo (bog ne daj) uporabljala! Enostavno menim, da postanejo osebe, ki jim nekdo nadene takšno ime, razčlovečene, izgubijo osebnost in lastno identiteto. Fantje, predstavljajte si situacijo, ko ste v svoji moški družbi in do vas priskaklja vaše dekle, vam plane v objem ter že sto metrov preden vas zagleda vpije: »Piiiiki moj, srček, dragi, kje si ti??«
Ravno zato imajo naša osebna lastna imena tako velik pomen (oz. bi ga vsaj morala imeti). Starši so nam ga izbrali ob rojstvu z nekim namenom, ne pa zato, da ga bomo takoj, ko dopolnemo 18 let spremenili, ali se klicali z nekim xy nadimkom. Resda si nismo izbrali imena sami, toda to še ne pomeni, da nam ne sme biti všeč. Če si Alenka si Alenka, in ne nekakšna Alenchy <3 ali kaj podobnega! Ne razumite me napak, seveda odobravam skrajšane variante dolgih imen, npr. Tina za Kristino. Pa vendar se je potrebno v ključnem momentu še vedno prav dobro zavedati, kdo pravzaprav smo. Ko se sama predstavim, vedno uporabim svoje neskrajšano 7-mestno ime in ne 5-mestne različice. Le-to uporabljajo zgolj moji prijatelji, družina, ljudje, ki mi nekaj pomenijo in jim zaupam. In ravno nanje sem se že tako navadila (domače), da ko me ne kličejo z mojim vzdevkom, se raje potuhnem, ker vem, da je nevihta na obzorju, če me starši pokličejo s celim imenom …
Naj se že enkrat zgodi ta nujno potrebna nevihta, ki bo malce prevetrila trenutno poimenovanje nas in naših najbližjih. Bučke, čebelice, zmajčke, vijolice, bonbončke in zvezdice lahko naslednjič enostavno, brez zapletanj, pokličete s stilno nezaznamovano besedo (po njihovem imenu o.p.p) pa boste videli odziv … Prenasičeni smo namreč s popačenimi pomanjševalnicami, zato se resnično prileže slišati svoje ime v izvirni varianti. Vsaj jaz tako menim. In vi?
