6.05 zjutraj. Železniška postaja v Ljubljani. In mi že
zamujamo. Ulica v teh zgodnjih jutranjih urah je še tako prazna, da se za
vsakega možakarja, ki jo mahne mimo, sam pri sebi vprašaš, če ima poštene
namene, ko pa pohajkuje sredi prestolnice, še preden se je sploh dodobra začel
delati dan. Peščico zalimacev kovčki, ruzaki in potovalke pod roko izdajajo, da
gremo najverjetneje s skupnim prevozom, vsak svojim dogodivščinam naproti. Šofer
taksi-kombija se odloči poklicati tri marjetice, ki še manjkajo, da bo
štirikolesna zadeva polna in da se lahko odpeljemo na letališče v Treviso.
Predvsem zgodaj se je torej začela najina 9-dnevna
dogodivščina v evropsko velemesto rogljičkov, baretk, Eifflovega stolpa, Edith
Piaff, francoščine in seveda romantike – Pariz! Na začetku potovanja, ko sva na
italijanskem letališču iz enega nahrbtnika v drugi kovček in obratno prekladala
stvari (ter vmes še uspela razbiti eno medico), je sicer izgledalo, da bo
najina odprava prej štorasta kot pa pariško elegantna in brez večjih zapletov,
a sva se na srečo zmotila. Sistem javnega prevoza (metrojev) je Črt usvojil v
prvem hipu, medtem ko lahko zase rečem, da bi se verjetno vsaj dvakrat
odpeljala na končno postajo v napačno smer – pa kaj, zato pa imamo moške, ki
znajo brati zemljevide in imajo dobro orientacijo, medtem ko ženske skrbimo za
super organizacijo in dnevni plan, kajne? Moj perfektno sestavljen dnevni plan
je zajemal vse največje in tudi tiste malo manjše znamenitosti, tako da sva oba
staknila žulje na nogah od vsakodnevne enormne hoje, povzpenjanja po 669
stopnicah na Eifflov stolp, vleke kovčkov po netekočih stopnicah v hodnikih
metrojev in sprinta do ladjice po Seni, ki bi skoraj odplula brez naju. 
»Vau!«-ov je bilo ogromno, že skoraj pretirano; pa vendar
tako na mestu. Vsakič, ko je moj pogled prvič uzrl neko znamenitost, o kateri
sem do tedaj brala samo v turističnem vodiču, si nisem mogla kaj, da mi ne bi
zastal dih, iz grla pa se zopet izvil tisti izdajajoč turistični vau. Toda prvi
pogled na Arch de Triumph, ko se povzpneš po stopnicah podzemne, je enostavno
nepopisen. Ta ogromen beli spomenik, ki si ga je dal postaviti 150-centimetrski
bojevnik, ki ga častijo še danes, je večji kot večina stavb v Ljubljani (kaj
šele v Novem mestu)! Pa ne le ta spomenik, celotna pariška arhitektura – od Notre
Dama pa do navadnega zapora – je zasnovana tako, da ti na razgledni ploščadi
Sacre Coeura odpade čeljust. Sicer bi ob plezanju na montmartrski hrib ob 4h
popoldan, pri 40 stopinjah Celzija najraje omagal na sredini in odlaufal do
prvega pitnika z vodo (ali še boljše, po mrzlo Coca-colo v prodajalno k
Indijcu) pa kmalu ugotoviš, da se še kako splača, ko prilezeš na vrh in se
počutiš, kot da je ves svet pod teboj. Podoben občutek – o svetu na dlani – te prevzame
tudi v eni največjih galeriji na svetu, v Louvru. Magičen vhod, kopica
turistov, številne starodavne umetnine in vse njihove razlage zgolj in samo v
francoščini. »Parlez vous anglais?« je bila fraza, ki sva se je največkrat posluževala
in na najino presenečenje jih je bolj malo odgovorilo z 'yes'.
Najin couchsurfer Kevin, pri katerem sva v predmestju Pariza spala
tri dni, se je s francosko angleščino na nivoju 9. razreda osnovne šole sicer
nekako sporazumeval z nama, medtem ko je večina njegovih francoskih prijateljev
otrpnila že na samem začetku, so sva začela s »Hi!« Celo v trgovinah in na
železniški postaji je za zaposlene angleščina veljala za pravo zlo, sva pa zato
vsaj zato za vikend na francoskem podeželju v mestecu Memillon prišla na svoj
račun, kar se tiče govorjenja angleškega jezika in predvsem razvajanja na veliko.
Rotaract kolegica Elenore nama je namreč dobrodušno odstopila eno od svojih 17
spalnic v graščini iz 19. stoletja ter nama cel vikend razkazovala lepote
podeželja (in tudi njihove 'plave krvi'). Z velikimi očmi in sestradanima
želodcema sva takoj planila po večerji in se zato skorajda nekoliko uštela pri pravilih
francoskega bontona, hkrati pa občudovala prečudovit razgled na reko, urejene
vrtove, gozdno jaso ter divje zajce, ki so skakali po travi. »Jaz bi se lahko
pa kar navadil na tole,« je komentiral Črt, navdušen nad razgledom in že drugim
kozarcem nekoliko trpkega, a vseeno okusnega Rose-ja. Svoje počitnikovanje na
deželi sva izkoristila tako, da sva se podala na sprehode po hektarjih in
hektarjih posestva Elenorine družine, kopanje v bazenu pod zvezdami in pitjem
šampanjca v njem, vožnjo z mini ladjico po kanalih mesteca Bonevall, uživala na
zabavi za rojstni dan in zjutraj celo poležavala … 
Za vikend sva se torej res počutila kot princeska in princ, a
kaj ko naju je začetek tedna postavil na majava tla – hostel. Kaj vse je bilo
narobe, sem že posredovala na www.hostelworld.com,
zato je brez veze izgubljati besede. Edina dobra stvar hostla je bil internet,
ki mi je omogočil, da se mi je po dobri uri zajebavanja s FDV-jevim spletnim
referatom le uspelo vpisati v 3. letnik faksa. Jupi! Najino beznico s skromnim
zajtrkom (»Only one croissant per person J« - wtf?!) sva kaj hitro zapustila in
se odpravila v šest zvezdic boljši hotel dokaj blizu rdeče četrti, ki pa še
zdaleč ni bila tako nazorna in prepričljiva kot v Amestrdamu …
Ker nisva bila
na Nizozemskem, pač pa v Franciji, je bil seveda samoumeven ogled palače
Ludvika XVI. v Versaillesu, ki sva si ga pustila za predzadnji dan. Gneča,
vročina, poln parkirni prostor pred rezidenco, ogromna masa obiskovalcev in
obupne oznake – dobrodošli v Versaillesu! Sita čakanja sva se nekako pomikala
iz sobe v sobo polno kitajskih
fotoamaterjev z avdioguidi na ušesih in vsaka naslednja sobana se nama je zdela
popolnoma enaka kot prejšnja. Vsaj razgled na pisane vrtove nama je vlil nekaj
energije za nadaljevanje poti (še več pa seveda McDonald's na poti nazaj) po neznosni
vročini. Še dobro, da je bil večer bolj hladen in predvsem romantičen, da sva z
dragim sedla na ladjico po Seni in brez slabe vesti v slovenščini opravljala
ostale turiste, se smejala 'profesionalni' vodički in nato zaključila najino
popotovanje s skorajda gurmansko večerjico zraven otočka Ille de la Cite.
Ko ta trenutek sedim za našo kuhinjsko mizo in udriham po
tipkovnici moje Toshibice, zraven pa pregledujem obsežno fotogalerijo iz Pariza,
si kar želim, da bi lahko šla nazaj. Nazaj počivat v velikanski park Jardin de
Luxemburg, se zgolj sprehajati po najdražji shopping aveniji Champs-Elysees, se
mastiti s čokoladnimi crepes, občudovati ogromne nebotičnike v La Defensu in
Francozom razlagati, kje leži Slovenija.
Zato fantje ne čakajte, ampak že letos odpeljite svoja
dekleta v čudovit metropolitan bogate zgodovine in neverjetne arhitekture – če seveda
tega še niste storili.
P.s. Za konec moram ponoviti Aljine besede – oboževalke Pariza:
»Ljudje, mi ne poznamo tapravih francoskih rogljičkov.«
.jpg)
