Seveda ni noben začetek lahek, brez začetka pa žal ne gre, tako da … Hja, kakor koli že, ne moremo se mu ogniti. Že od malega so nam doma vbijali v glavo, da ne moremo nič brez izobrazbe. »Najprej šola, potem zabava. Življenje ni praznik, je delaven dan,« in podobno je prihajalo iz njihovih ust. Pa sem šla, tja, kjer se moja smer nahaja, se pravi, na Fakulteto za družbene vede ali na kratko: FDV. Ko sem končno postala imuna na vse mogoče neresnične in poniževalne fore, ki padajo na račun naše fakultete, sem iz meseca v mesec čedalje bolj zaljubljala v svoj bodoči poklic. To je tisto, kar sem si že od nekdaj želela! Pa sem šele na začetku, doživela praktično še ničesar. Pa se je začelo leto vse bolj približevati h koncu, jaz pa se začela spogledovati z radijskimi valovi, kar me je pripeljalo do tega, da se prijavim na avdicijo Vala 202.
Uganete, kaj je sledilo? Normalno, kot se zame spodobi, sem si rekla, da gremo na vse ali nič in skupaj s štirimi sošolkami prijavila na razpis. Pričakovala nisem dosti, saj so nam takoj na začetku povedali, da iščejo moške glasove (wtf, sem sama kriva, da sem se rodila kot punca?!?!?!?!?!) ter nekoliko bolj izkušene in starejše ljudi. No ja, izgubiti nimamo kaj, ne? In smo se naslikale pred javno ustanovo 15 minut pred začetkom avdicije (no priznam, v bistvu smo se dobile za vogalom stavbe, da ne bi delovale preveč bedne, čeprav smo verjetno vseeno) in si pogrizle že vse nohte od živčnosti (vsaj zase lahko trdim). Toda, takrat sploh še nismo imele nobenega razloga za živčnost! Vstopimo v stavbo (tokrat se nam ni bilo potrebno stiskati in 'gužvati' v vrtljivih vratih) in zagledamo poooolno ljudi. Seveda so bili vsi starejši kot me, najverjetneje tudi bolj izkušeni, a največji šok me je zadel šele, ko sem zapazila voditelja Radia 1. Kaj hudiča pa on počne tukaj?! A nima redne službe tam?! Halo?! V sekundi sem se zavedala, da je brezzveze upati na kar koli … Neka gospa nas je poklicala po imenih, nam podelila številke in tekst, ki smo ga morali prebrati ter nas postrojila ob zid. »En po en greste v snemalni studio.« In smo čakali. Dva tisočkrat prebrali kratek tekst, šli vmes trikrat na wc, spili dva litra vode in si na take in drugačne načine ogrevali glasilke.
»Oh ne, a sem že jaz?!« sem živčno izblebetala in se opotekajoče spravila proti zvočno izolirani sobici. Samo ošinila sem komisijo na svoji levi (faaaaaaaak, vse tiste radijske zvezde, katerih slike visijo na stenah radia) in živčno sedla pred mikrofon. Rdeča lučka za snemanje se je takoj vklopila, tako da sploh nisem mogla narediti normalnega požirka vode. »Fiskalni svet je v svojem poročilu, objavljenem v teh dneh opozoril, da konsolidacija javnega dolga in primanjkljaja …« sem začela. Glas se mi je tresel, besede zatikale, grlo je bilo izsušeno, sape nisem imela. Nestrpno sem čakala, da zagledam kako vejico, se za trenutek ustavim in zajamem vsaj malce zraka. Skratka- GROOOZA! Nekako sem zdrdrala in pričakovana dobila rezultat: ni šlo. Z nekoliko povešeno glavo sem stopila iz studia, dekletom le odkimala in opazovala njihovo reakcijo. »KAJ?! Me nimamo šans!« Seveda se je situacija ponovila tudi pri njih, s tem, da so kakšni vsaj povedali, kaj je bilo slabo (beri: enako kot skoraj vsem- sičniki, šumniki, r-ji, barva glasu). Zadevo pa smo dokončno dešifrirale šele, ko je zadnja zapustila zvočno izoliran prostor: »Ja, rekli so mi, da sem še premajhna punčka, in da bom v redu čez nekaj let.« Jao! Verjetno, da je to drugič in tudi zadnjič, ko sem si zaželela biti starejša (prvič je bilo, ko so uvedli devetletko. Mati sem dobesedno napadla, zakaj me ne mogla imeti eno leto prej. :$).
In spet sem na nek način v preteklosti. Spet sem majhna punčka, čeprav čez slabe tri mesece sploh ne bom več najstnica (Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!). Ni kaj, tudi ta punčka bo nekoč odrasla (če še ni), dobila nekaj izkušenj, se vrnila na radio in jim takrat res dala duška.
Za zdaj pa je bila to dragocena izkušnja …
Trenutno stanje duha: borbeno
