Hja, težka so tale pota pisateljska ... Sploh, če te doleti kakšna besedna, pisna, lahko rečemo tudi navdihujoča blokada. Enostavno ne veš o čem pisati kar te začne počasi tudi vse bolj gristi in žreti. »Pa kaj naj? Ne, to ni v redu. Skoncentriraj se.« Morda je resnično kriva le premajhna mera koncentracije, da nekako ne najdeš pravih besed oz. teme za pisanje (v tem primeru je dobro, če prenehaš z grizljanjem čokolade in pogledovanju k mobilniku vsakih 5 minut). Lahko pa se tudi zgodi, da za tem tiči kakšen večji problem … V bistvu ne vem kaj naj vam rečem, če spadate v drugo skupino nesrečnikov. Psihološke knjige prebiram le v prostem času, tako da moje seciranje človeške duševnosti ni ravno sto odstotno zanesljivo. Vsekakor pa lahko iz Psihologije za začetnike povem to, da je več kot priporočljivo tisto moje izvajanje dva tisoč drugih stvari, ko ne najdem navdiha. Dobro je, da se v takih primerih odmaknete od zoprne računalniške svetlobe ter se usmerite v kaj popolnoma drugega. Najboljše rešitve za nastali problem se po psihologiji menda spomnimo v stanju iluminacije (najbolj znan je primer Arhimeda, ki je rešil fizikalno uganko s ponarejeno krono med kopanjem v kopalni kadi. Eureka pa to ... Ampak tole vam povem zgolj kot zanimivost.).
Sedaj pa si, dragi moji predstavljajte, da morate nekaj napisati točno tisti trenutek, ko se od vas zahteva, npr. neposredno po tem, ko ste se vrnili z nekega dogodka, ankete, ali uro in pol trajajočega intervjuja. Poleg vsega pa morate še paziti, da slučajno ne boste prekoračili do pike natančnega števila znakov. Ne, to ni blog, kjer imate toliko osebne svobode kot želite in se popolnoma nič ne sekirate, če uporabite to ali drugo popačenko, vam kdaj uide kakšna kletvica, ste na trenutke morda celo žaljivi, itd. To je časopis, medij, ki ne pozna milosti in nam na nek način prav tako diktira življenje kot vse ostale novice in vesti. Potrebno se je držati blaznih omejitev- ko morate npr. iz ure pogovora izluščiti le najpomembnejše podatke, vse skupaj zreducirati na zgolj tisoč petsto znakov, poleg vsega pa mora le-to izpasti tudi kar se da zanimivo. Obstajajo celo obratne skrajnosti, ko morate iz enake količine podatkov vse skupaj razvleči na kar štiri tisoč znakov (takrat si definitivno razbijate glavo s tem, zakaj hudiča niste prej zastavili več vprašanj). Kot pika na i pa se vam zgodi še to, da vam 'angel varuh' ali bolje rečeno 'hudič' z nazivom The Boss, ki bedi nad vami, pol napisanega skritizira, vrže ven še tistih nekaj podatkov, v sicer že tako osiromašeni novici, da postane še bolj dolgočasna, samo zato, da bo dovolj prostora, da bo lahko zraven prilepil še eno reklamo od katere ima veliko več dobička kot pa od vašega teksta. Žalostno, toda resnično.
Prav zato, bi vam rada položila na srce to, da se poskušajte tudi vi, čeprav ste bloggerji, nekoliko samokontrolirati pri pisanju. Vprašajte se, če morda res ne gre zapisati čisto vsega kar vam pade na pamet. V današnjem času se namreč dogaja prav to, da imajo nekateri blogi in komentarji veliko več oboževalcev in bralcev kot npr. nek časopis, vendar se mora drugi držati strogih omejitev in etičnih pravil, medtem ko lahko prvi napiše popolnoma vse kar se mu tisti trenutek podi po glavi. Seveda nikogar ničesar ne obtožujem in silim v nekaj česar noče početi, toda rekla bi samo, da je včasih resnično bolje o neki stvari dvakrat premisliti preden jo zapišete in pokomentitare, saj izrečeno morda res kaj kmalu zbledi v pozabo, medtem ko napisano ostane za vedno.
