V osnovni šoli smo se učili, da se meri čas, ta neoprijemljiva in na trenutke tudi nekoliko skrivnostna zadeva, v urah, minutah, sekundah, tisočinkah … V enotah, ki so enake in standardizirane povsod po našem planetu. Čas naj bi v teoriji torej mineval po nekem ustaljenem tempu. Vselej enako, brez prehitevanja ali morebitnega zaostanka. Toda, zakaj tudi v praksi tako ne teče?!
Dejansko imam občutek, da se vse prevečkrat dogaja, da se kakšne minute vlečejo desetkrat dlje kot bi se morale in spet druge minevajo skorajda s svetlobno hitrostjo. Zakaj je tako? Ne vem. In kot kaže tudi nisem edina, ki se sprašujem o tem terminu in njegovemu nerazjasnjenemu delovanju. Naš odličen pesnik, Niko Grafenauer o času v svojih stihih pravi, da nikoli ne miruje in nam zgolj polzi med prsti kot gladki pesek v peščeni uri.
Tista ura, na našem zapestju pa včasih pravi drugače … Med dolgočasnimi predavanji iz politologije, stanjem v vrsti za kruh, ko popolnoma razjarjen čakaš na avtobus in hkrati že zamujaš v službo, deluje, kot da se urna kazalca prav nič ne premakneta! Edini pokazatelj, ki nam kaže, da življenje na postaji vendarle ni zamrlo in se nekaj dejansko tudi dogaja, so tuleči dojenček v vozičku in mlada mamica, ki ga na vse pretege skuša umiriti, krdelo podivjanih potepuških psov, ki so zgolj po naključju zatavali na avtobusno postajo ter starejša gospa z debelimi naočniki, palico in obveznim mobilnim telefonom v roki. Toda vi še kar čakate in mimo vas odpeljejo že vse mogoče trole, le vaše še kar ni. Grizenje nohtov postane intenzivnejše, bitje srca, potenje in nejevolja prav tako, pogledovanje na mobilni telefon skoraj vsako sekundo je obvezno … In že, ko deluje, da so vse dvajsetke iztirile, so vozniki naredili samomore, ali da se je ljubljanski župan odločil ukiniti ravno to številko avtobusov, se ta vendarle pokaže za ovinkom.
Še dobro, da stanje s tem relativnim pojmom, časom, ni vedno takšno! Dokaj pogosta je tudi druga skrajnost, imenovana prehitro minevajoče minute. Te navadno nastopijo med reševanjem testov, pri lenarjenju na plaži in počitnicah, na norih medicinskih zabavah do zgodnjih jutranjih ur in ob odlični družbi (pa naj bo le-ta v večji/manjši skupini ali v dvoje). Kot kaže take trenutke dojema naš organizem popolnoma drugače kot tiste, zgoraj naštete situacije. Preprosto povedano- vse je tako enostavno, super in fajn (ali pa si tako živčen in skoncentriran le na izpit pred seboj, da se sploh ne zavedaš, kdaj so se vsi pobrali iz predavalnice). Dobra družba ni nekaj popolnoma samoumevnega. Osebe s katerimi se zares ujameš, težko stakneš kar povsod. Prav tako ni nekega preverjenega recepta, ki bi narekoval, kdo je čigava duša dvojčica in s kom se boš neverjetno razumel.
Ravno zato so tako dragoceni takšni ljudje. Posamezniki, ki te izpolnjujejo, poslušajo, pomagajo, privabljajo nasmeh na obraz vedno znova in znova ter nezavedno poskrbijo, da čakanje ljubljanskih trol ne postane dolgočasen dogodek, pač pa edinstveno doživetje. Da so vse reči, ki jih počneš z njimi res edinstvene in zanimive, in da čas z njimi nekontrolirano brzi. Skoraj tako hitro kot vlak, ki ti odpelje pred očmi in zadihano tečeš za njim. Čeprav … Veš kaj? Saj menda nočeš, da življenje kot puščavski pesek steče mimo tebe pa sploh ne veš, kdaj se je to zgodilo, ker v bistvu sploh nisi nikdar zares živel, mar ne? Ne obremenjuj se z že minočimi urami, zamujenimi priložnostmi, ker se ne bodo nikoli več vrnile. Raje zberi moči in skoči na vlak ter zaživi svoje življenje. Saj tako življenje kot vlak ne čakata na postaji v nedogled …
