Generacija top modelov

»Last but not least … Is … Kacey!« zavpije najstniški idol Tyra Banks, sledi serija niagarskih slapov in krčevitega hlipanja, ko pokliče še zadnje dekle, ki se bo potegovalo za osvojitev naziva najlepše. Pred kratkim se je na televiziji zopet začela sezona ameriških, avstralskih, kanadskih, britanskih in še kakšnih drugih top modelov, ki so za svojo prepoznavnost, slavo in denar sposobni narediti skorajda vse. Bolestno namreč verjamejo v čisto vsak nasvet in besede, ki jih izreče njihova svetnica, matica, kraljica modrosti, učenosti in seveda lepote, Tyra. Nasedajo zvijačam scenaristov in ustvarjalcev oddaje ter jokajo, ko v frizerskem salonu padajo njihovi lasje po tleh, jim na glavo zlivajo precej sumljive odtenke barvne palete in skoraj oglušijo zaradi brivskega aparata, ki navadno ureže precej cikcakasto pot. Toda dekleta, nič se bat', to je vendar moderno!

Zdaj pa mi povejte, kaj je pravzaprav moderno? Hlače na korenček, široke bluze, plapojoče tunike in pastelni odtenki? Ali je to morda veljalo za lani? Kdo za vraga ima modno dirigentsko palico v roki? Kdo narekuje takt?! Peščica modnih kreatorjev, mediji in seveda kapital, ki drži vse uzde … Bi se radi oblačili po svoje, ignorirali modne trende ter delovali posebno? Izvolite! Nihče vas ne omejuje, pravijo. Toda, ko si dejansko zaželite neko zadevo, ki je že leta nihče ne nosi, ker je 'out', je v veleblagovnici ne boste tako zlahka našli. Vse je namreč narejeno za prodajo, za čim večji zaslužek. »Zakaj bi torej prodajali nekaj, kar ni moderno, kar se ne kupuje?« se najverjetneje sprašujejo trgovci. In krog med proizvodnjo, potrošnjo in kapitalom je sklenjen. Moram vas razočarati, da tale pisarija ni nekakšno vabilo k uporu in postavljanju novih temeljev. Niti k stavki. Niti h kamenjanju parlamenta. Zato se kar nehajte truditi iskati skrivnih namigov o datumu in kraju protestnega shoda, ker jih ni. Želela sem vas le malce spodbuditi k temu, da si upate postati unikatni. Nosite nekaj samo zato, ker je všeč vam in ne zato, ker tako piše na 16. strani revije Elle v rubriki Moraš imeti. Že, ko se sprehodim skozi Prešernov trg in opazujem najstnice, ki so oblečene tako identično, moram skoraj dvakrat pogledati, da lahko končno ovržem svojo hipotezo o morebitnih dvojčicah. Kako naj ju sploh ločim?! Obe sta pobarvani platinasto blond, z zvitimi lasmi v figo, spetimi na temenu, v premajhnih kratkih hlačah, Uggicah in rdečim trakcem visoko nad boki, ki kar kriči po pozornosti. Poleg tega niso kriva le identična oblačila, pač pa tudi njuna postava, ki je tako podobna … »Joj, jaz sem lačna, a greva kaj pojest?« pravi prva in z velikimi očmi, ki jih še komaj drži odprte zaradi prevelike količine strjene maskare na svojih trepalnicah, čaka na potrditev druge. Ta še nekoliko bolj zdolgočaseno odgovori: »Ok, pojdiva po vodo na avtomat.« Se zgraža še kdo, ali sem samo jaz že zarjavela?! Dekleta, kaj delate iz sebe?? Odrekanje obrokom, kupovanje praškov, ki telesu čudežno povrnejo vso izgubljeno energijo in hkrati še topijo maščobe, naročanje raznih fit & slim tabletk, ki jih propagirajo uspešne manekenke in zagotavljajo pravljično življenje in veliko goro samozavesti.

Kakšna samozavest? Potemtakem ne bi jedli vsega tega sra*** in ne bi nasedali modnim gigantom. Zakaj biti malomeščanski in se striktno držati vseh smernic, ki veljajo za London, Pariz in Milano, čeprav živite na deželi v Pangrčgrmu? Moja dobra kolegica Nastja, ki je pravi modni frik, dojema svet mode kot umetnost. Ne boji se stopiti iz povprečja in pokazati svoj karakter skozi oblačila. Štelca* v laseh in kavbojke, ki jih sama prešila z rdečo nitjo? Zakaj pa ne!

Tako, zdaj pa mi oprostite, grem dokončat svojo palačinko z nutelo!

*Štelca= narečni primorski izraz za pentljo.

Najbolje zapravljenih 500 €

Jupi! Spet nam je uspelo! Preživeti namreč. Po lanskoletni zeleni odpravi na Irsko, smo se letos v nekoliko spremenjeni sestavi, spet odločili za potovanje na sever, toda tokrat na Dansko.

Uf, koliko stvari bi lahko šlo narobe! Ne smemo izključiti strmoglavljenja z avionom v morje, nadležnih roparjev,  izgube orientacije v prestolnici in tavanja v neznanih ulicah, klavstrofobije zaradi miniaturnih sobic v hostlu, kreganja med nami, potegovanja za švedsko državljanstvo, strtih src zaradi severnjaških blondincev in blondink ter strahu pred posilstvom, ubojem ali psihičnim nasiljem naših gostiteljev, couchsurferjev.

Toda, glej ga zlomka, domov smo prišli vsi v enem kosu, s pozitivnimi občutki, prelepimi spomini in še tesnejšim prijateljstvom. Poleg tega se je izkazalo, da je sistem couchsurfing oz. spanje na kavčih pri domačinih eno izmed najboljših doživetij na potovanjih! Še vedno ne vem, ali se je le nam nasmehnila taka sreča, da smo spoznali fenomenalne, zgovorne in odprte ljudi, ki so nas z veseljem sprejeli odprtih rok v svoja stanovanja ter nam ne le razkazali mesta, nahranili naše prestradane želodce, pač pa nam s svojim pripovedovanjem in razgledanostjo tudi širili obzorja; ali so prav vsi uporabniki tega sistema takšne face.

Odličen socialni sistem pa je beseda s katero lahko opišem to severno državo. S kolegi smo ob pripovedovanju domačinom večkrat ostali odprtih ust, saj smo bili nad štipendijami za vse študente, višino plač, brezplačnim zdravstvom, vrhunskim šolstvom in še čem, več kot navdušeni! Tudi pridevnik ravninska je tisti, ki pove kar nekaj o državi in njenem reliefu. Najvišji vrh, ki je pravzaprav grič, se imenuje Sky Mountains in meri slabih 200 metrov. Mislim halo, še moje rodno Novo mesto je na višji nadmorski višini! Vsekakor pa to prinese tudi prednosti. Ena izmed teh je kolo kot glavno prevozno sredstvo (ja, Bicikelj bi se odlično obnesel na Danskem)in dolge peščene plaže, kjer dobi domišljija prosto pot. Mi smo svoj čas na plaži izkoristili za nekoliko 'utrgane' skakajoče foto momente in nabiranja vitamina D. Sonce je bilo namreč tisto, ki smo ga vsaj na začetku res nekoliko pogrešali, saj je za res mokro dobrodošlico prve dni skrbel njegov bratranec- dež. Čeprav je kazalo, da nam bo vreme prekrižalo naše načrte, smo bili odločeni, da dneve v tujini maksimalno izkoristimo. Kar seveda tudi smo. Po približno osem ur dnevno smo pohajkovali po mestih in podeželju, se še zvečer odpravili ven raziskovat nočno življenje, se navduševali nad čudovito arhitekturo, muzeji, zelenimi parki in utripom mesta ter uživali v vsakodnevnih masažah, da smo nekoliko ublažili 'muskelfiber'. Zagotovim lahko, da nismo čutili bolečin v mišicah rok, ki bi nastale kot posledica prepogosto potegnjene denarnice iz žepa, saj smo morali z danskimi kronami hudičevo varčevati! Seveda smo kdaj pa kdaj tudi malce pogledali skozi prste in si privoščili kakšno skodelico bele kave ali vrček piva, ki staneta trikrat več kot pri nas ter si rekli: »Kolikokrat pa gremo na Dansko?« Morda res nikoli več, morda pa še kdaj … Saj je že sama misel na ponovni obisk, na prvi pogled nekoliko konservativne, 'zadrgnjene' dežele, prečudovita. Sploh, če se tam pojavimo, kot bi rekla naša gostiteljica Liv, Slovenci, ki smo nekakšna mešanica zahodnjaških Balkancev, ki se zna odlično vklopiti v življenje na severu ter njegove prebivalce še malce prebuditi, se zna zgoditi popolna kombinacija.

Torej, ravno takšna, kot je bilo naše potovanje: polno smeha, opeklin pri kuhanju, nastopov na karaokah, spanja na letališčih, 'švercanja' na mestnih avtobusih, učenja danščine, pritoževanja nad vremenom in iskanja prave poti … Naštete zadeve so bili le nekateri izmed delcev v mozaiku našega popotovanja, ki so ga tudi v realnosti naredili popolno.                  

Trenutno stanje duha: Kam gremo naslednjič? :D

Zajeb

»Žival!« sem kot 6-letno dekletce vzkliknila vsakič, ko smo se z rdečo Alfo Romeo peljali proti morju in nam je pot prekrižala kakšna ovca ali morda lisjaček. Vendar nisem vpila zato, ker bi jih prvikrat videla, pač pa, ker se mi jih je zdelo nadvse fascinantno srečati. Dejansko, prav zanimivo je, česa vse človek ne sreča na naših voziščih! Jež, sova, zajec, mačke in psi so na žalost stalni spremljevalci sivega beton. Če se zdi pri nas že čudno srečati kakšno kravo na cesti pa to kje v Indiji ni prav nič nenavadnega. Potem takem je v Afriki nekaj popolnoma vsakdanjega, če se na makadam zlekne levinja?

Levinje so mi še posebej ljube … Pa ne zato, ker bi jih srečevala med vožnjo z materinim cliom na avtocesti, pač pa zato, ker praznujem dan rojstva julija, ko kraljujemo levi in levinje. Poleg tega občudujem njihovo hrabrost, moč in spretnost lovljenja. So odločne in zelo zavezniške do svojih potomcev. Če zaslutijo nevarnost, napadejo. Brez vprašanj. Za svojega mladiča so pripravljene postaviti svoje življenje na nitko, kar dokazuje njihovo neizmerno ljubezen in predanost.

Slednji lastnosti pa sta mi ta vikend na več kot zanimiv in predvsem nepričakovan način pokazali moji najdražji. Namreč, kot sem omenila že prej, praznujem svoj rojstni dan v najbolj vročem mesecu v letu. Vsi, ki me poznajo, dobro vedo, da bi se temu dnevu sicer najraje izognila, ga preskočila, prespala, ali pa preživela zaprta v tovarni za izdelovanje krem proti gubam, toda letos so prijatelji moje želje preprosto ignorirali. Meni nič, tebi nič so ZA MOJIH HRBTOM organizirali zabavo presenečenja in me nanjo tudi zvlekli. Seveda ves čas nisem slutila prav ničesar, četudi so bile nekatere zadeve na trenutke nekoliko sumljive, zato je bil šok ob spoznanju še toliko večji. V naši dnevni sobi sem odkrila okoli dvajset-glavo množico, ki je vzkliknila zgolj: »Presenečenje!« in me naredila še bolj zmedeno. Ne vem, ali mi je takrat v možganih počila kakšna žilica, da sem izgubila vso razsodnost in zmožnost razmišljanja, saj mi še kar nekaj časa ni bilo prav nič jasno. V glavi so mi rojila vprašanja: »Kako za vraga so prišli noter? Ali imam sploh še kaj cedevite? Zakaj me vsi slikajo? Kaj naj rečem? Kam naj se spravimo ob 6h popoldan? Kako sem videti? Kdaj za vraga so vse skupaj organizirali?!« Ko pa sem izvedela, da je bil glavni pobudnik za tole nepričakovano 'fešto' oz. izvedbo tajne operacije Zajeb 'kriv' moj fant, se mi je zmračilo pred očmi, v mislih sem sestavila že cel morilski plan in skorajda odhitela v kuhinjo po kaj ostrega. »Kako si mi lahko lagal?! Kako ste mi lahko vsi lagali? Me vlekli za nos in organizirali nekaj, za kar se mi ni niti malo svitalo. Pa dobro veste, da imam rada vse v naprej splanirano, in da ne maram takih presenečenj,« sem trmasto vztrajala pri svojem, hlipajoče nadirala svojega dragega in hkrati srkala odlično zmešan koktajl. »Zato, ker bi se sekirala in si delala nešteto nepotrebnih skrbi,« mi je odvrnil on.

Naposled se mi je srčni utrip vendarle nekoliko umiril, roke prenehale tresti in sem se bila celo sposobna vključiti v zbrano družbo ter tudi kaj povedati. Navzven sem se sicer še vedno jezila nanje, globoko v sebi pa sem čutila toplino, ki se ne imenuje nič drugače kot PRIJATELJSTVO. Vsi ti ljudje, ki so prišli, me imajo radi, jim nekaj pomenim in tudi oni meni. Ves čas so pred menoj skrivali to presenečenje zato, da bi pozabila na vse skrbi in se prišla zgolj zabavati. Več kot hvaležna sem jim! Dobrosrčni kolegi, na katere se lahko venomer zanesem, jim potožim o kaki težavi in sem taka kot sem. Nekoliko paranoična in klepetava levinja, ki pa bi gotovo storila isto zanje in se jih trudila obvarovati pred zvermi. Ta medsebojni odnos se ne imenuje amenzalizem, niti korporativizem ali sožitje, pač pa gre za nekaj več. Nekaj, kar vključuje tudi čustveno noto- prijateljstvo in ljubezen.

Sicer še ne vem, kako se bom vsem tem norcem sploh lahko oddolžila, ampak bom gotovo delala na tem. Naj za začetek nekoliko pobrusim svoje čekane in si skrajšam jezik? Postanem volk preoblečen v ovčko? Ah ne, v take skrajnosti ne grem. Sicer to več ne bi bila jaz … ;)              

Trenutno stanje duha: nasmešek na obrazu :)

O majhnih punčkah, nižanju samozavesti oz. vsaka izkušnja nekaj šteje

»Kaj boš pa ti, ko boš velik?« - Pilot, astronavt, medicinska sestra, učiteljica, gasilec, modna kreatorka, nogometaš, pevka … So eni izmed najpogostejših odgovorov mlečnozobih malčkov in malčic, ko iskrivo razlagajo o svoji prihodnosti. Jaz nisem sanjarila o tem, da bom koga prebarvala na roza ali ostrigla na balin, ga pikala z injekcijo, si uničevala glasilke ob kričanju na neposlušno mularijo ali bila nova pop zvezda, katere plakat bodo imele vse deklice na steni v svoji vijolični sobici. Mikrofon me je že privlačil, vendar pevski zgolj ljubiteljsko. Navadno ga je nadomestila kuhalnica in obvezna navidezna kamera pa sem  šla še kot mala punčka v naši zidanici med vinske trte poročati o lokalni trgatvi in pridelku. Ja, že takrat so bile moje sanje, da postanem novinarka.

Seveda ni noben začetek lahek, brez začetka pa žal ne gre, tako da  … Hja, kakor koli že, ne moremo se mu ogniti. Že od malega so nam doma vbijali v glavo, da ne moremo nič brez izobrazbe. »Najprej šola, potem zabava. Življenje ni praznik, je delaven dan,« in podobno je prihajalo iz njihovih ust. Pa sem šla, tja, kjer se moja smer nahaja, se pravi, na Fakulteto za družbene vede ali na kratko: FDV. Ko sem končno postala imuna na vse mogoče neresnične in poniževalne fore, ki padajo na račun naše fakultete, sem iz meseca v mesec čedalje bolj zaljubljala v svoj bodoči poklic. To je tisto, kar sem si že od nekdaj želela! Pa sem šele na začetku, doživela praktično še ničesar.  Pa se je začelo leto vse bolj približevati h koncu, jaz pa se začela spogledovati z radijskimi valovi, kar me je pripeljalo do tega, da se prijavim na avdicijo Vala 202.

Uganete, kaj je sledilo? Normalno, kot se zame spodobi, sem si rekla, da gremo na vse ali nič in skupaj s štirimi sošolkami prijavila na razpis. Pričakovala nisem dosti, saj so nam takoj na začetku povedali, da iščejo moške glasove (wtf, sem sama kriva, da sem se rodila kot punca?!?!?!?!?!) ter nekoliko bolj izkušene in starejše ljudi. No ja, izgubiti nimamo kaj, ne? In smo se naslikale pred javno ustanovo 15 minut pred začetkom avdicije (no priznam, v bistvu smo se dobile za vogalom stavbe, da ne bi delovale preveč bedne, čeprav smo verjetno vseeno) in si pogrizle že vse nohte od živčnosti (vsaj zase lahko trdim). Toda, takrat sploh še nismo imele nobenega razloga za živčnost! Vstopimo v stavbo (tokrat se nam ni bilo potrebno stiskati in 'gužvati' v vrtljivih vratih) in zagledamo poooolno ljudi. Seveda so bili vsi starejši kot me, najverjetneje tudi bolj izkušeni, a največji šok me je zadel šele, ko sem zapazila voditelja Radia 1. Kaj hudiča pa on počne tukaj?! A nima redne službe tam?! Halo?! V sekundi sem se zavedala, da je brezzveze upati na kar koli … Neka gospa nas je poklicala po imenih, nam podelila številke in tekst, ki smo ga morali prebrati ter nas postrojila ob zid. »En po en greste v snemalni studio.« In smo čakali. Dva tisočkrat prebrali kratek tekst, šli vmes trikrat na wc, spili dva litra vode in si na take in drugačne načine ogrevali glasilke.

»Oh ne, a sem že jaz?!« sem živčno izblebetala in se opotekajoče spravila proti zvočno izolirani sobici. Samo ošinila sem komisijo na svoji levi (faaaaaaaak, vse tiste radijske zvezde, katerih slike visijo na stenah radia) in živčno sedla pred mikrofon. Rdeča lučka za snemanje se je takoj vklopila, tako da sploh nisem mogla narediti normalnega požirka vode. »Fiskalni svet je v svojem poročilu, objavljenem v teh dneh opozoril, da konsolidacija javnega dolga in primanjkljaja …« sem začela. Glas se mi je tresel, besede zatikale, grlo je bilo izsušeno, sape nisem imela. Nestrpno sem čakala, da zagledam kako vejico, se za trenutek ustavim in zajamem vsaj malce zraka. Skratka- GROOOZA! Nekako sem zdrdrala in pričakovana dobila rezultat: ni šlo. Z nekoliko povešeno glavo sem stopila iz studia, dekletom le odkimala in opazovala njihovo reakcijo. »KAJ?! Me nimamo šans!« Seveda se je situacija ponovila tudi pri njih, s tem, da so kakšni vsaj povedali, kaj je bilo slabo (beri: enako kot skoraj vsem- sičniki, šumniki, r-ji, barva glasu). Zadevo pa smo dokončno dešifrirale šele, ko je zadnja zapustila zvočno izoliran prostor: »Ja, rekli so mi, da sem še premajhna punčka, in da bom v redu čez nekaj let.« Jao! Verjetno, da je to drugič in tudi zadnjič, ko sem si zaželela biti starejša (prvič je bilo, ko so uvedli devetletko. Mati sem dobesedno napadla, zakaj me ne mogla imeti eno leto prej. :$).

In spet sem na nek način v preteklosti. Spet sem majhna punčka, čeprav čez slabe tri mesece sploh ne bom več najstnica (Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!). Ni kaj, tudi ta punčka bo nekoč odrasla (če še ni), dobila nekaj izkušenj, se vrnila na radio in jim takrat res dala duška.

Za zdaj pa je bila to dragocena izkušnja …                

Trenutno stanje duha: borbeno

Vse je relativno ... Tudi čas.

V osnovni šoli smo se učili, da se meri čas, ta neoprijemljiva in na trenutke tudi nekoliko skrivnostna zadeva,  v urah, minutah, sekundah, tisočinkah … V enotah, ki so enake in standardizirane povsod po našem planetu. Čas naj bi v teoriji torej mineval po nekem ustaljenem tempu. Vselej enako, brez prehitevanja ali morebitnega zaostanka.  Toda, zakaj tudi v praksi tako ne teče?!

Dejansko imam občutek, da se vse prevečkrat dogaja, da se kakšne minute vlečejo desetkrat dlje kot bi se morale in spet druge minevajo skorajda s svetlobno hitrostjo. Zakaj je tako? Ne vem. In kot kaže tudi nisem edina, ki se sprašujem o tem terminu in njegovemu nerazjasnjenemu delovanju. Naš odličen pesnik, Niko Grafenauer o času v svojih stihih pravi, da nikoli ne miruje in nam zgolj polzi med prsti kot gladki pesek v peščeni uri.

Tista ura, na našem zapestju pa včasih pravi drugače … Med dolgočasnimi predavanji iz politologije, stanjem v vrsti za kruh, ko popolnoma razjarjen čakaš na avtobus in hkrati že zamujaš v službo, deluje, kot da se urna kazalca prav nič ne premakneta! Edini pokazatelj, ki nam kaže, da življenje na postaji vendarle ni zamrlo in se nekaj dejansko tudi dogaja, so tuleči dojenček v vozičku in mlada mamica, ki ga na vse pretege skuša umiriti, krdelo podivjanih potepuških psov, ki so zgolj po naključju zatavali na avtobusno postajo ter starejša gospa z debelimi naočniki, palico in obveznim mobilnim telefonom v roki. Toda vi še kar čakate in mimo vas odpeljejo že vse mogoče trole, le vaše še kar ni. Grizenje nohtov postane intenzivnejše, bitje srca, potenje in nejevolja prav tako,  pogledovanje na mobilni telefon skoraj vsako sekundo je obvezno … In že, ko deluje, da so vse dvajsetke iztirile, so vozniki naredili samomore, ali da se je ljubljanski župan odločil ukiniti ravno to številko avtobusov, se ta vendarle pokaže za ovinkom.

Še dobro, da stanje s tem relativnim pojmom, časom, ni vedno takšno! Dokaj pogosta je tudi druga skrajnost, imenovana prehitro minevajoče minute. Te navadno nastopijo med reševanjem testov, pri lenarjenju na plaži in počitnicah, na norih medicinskih zabavah do zgodnjih jutranjih ur in ob odlični družbi (pa naj bo le-ta v večji/manjši skupini ali v dvoje). Kot kaže take trenutke dojema naš organizem popolnoma drugače kot tiste, zgoraj naštete situacije. Preprosto povedano- vse je tako enostavno, super in fajn (ali pa si tako živčen in skoncentriran le na izpit pred seboj, da se sploh ne zavedaš, kdaj so se vsi pobrali iz predavalnice). Dobra družba ni nekaj popolnoma samoumevnega. Osebe s katerimi se zares ujameš, težko stakneš kar povsod. Prav tako ni nekega preverjenega recepta, ki bi narekoval, kdo je čigava duša dvojčica in s kom se boš neverjetno razumel.

Ravno zato so tako dragoceni takšni ljudje. Posamezniki, ki te izpolnjujejo, poslušajo, pomagajo, privabljajo nasmeh na obraz vedno znova in znova ter nezavedno poskrbijo, da čakanje ljubljanskih trol ne postane dolgočasen dogodek, pač pa edinstveno doživetje. Da so vse reči, ki jih počneš z njimi res edinstvene in zanimive, in da čas z njimi nekontrolirano brzi. Skoraj tako hitro kot vlak, ki ti odpelje pred očmi in zadihano tečeš za njim. Čeprav … Veš kaj? Saj menda nočeš, da življenje kot puščavski pesek steče mimo tebe pa sploh ne veš, kdaj se je to zgodilo, ker v bistvu sploh nisi nikdar zares živel, mar ne? Ne obremenjuj se z že minočimi urami, zamujenimi priložnostmi, ker se ne bodo nikoli več vrnile. Raje zberi moči in skoči na vlak ter zaživi svoje življenje. Saj tako življenje kot vlak ne čakata na postaji v nedogled …      

"Oh ti moj ... Aligatorček?!"

Pred vrati je takooo močno opevano valentinovo (in ja, piše se z malo začetnico) z njim pa tudi na tone nepotrebnih darilc in zapravljanja denarja. Zakaj že? Aja saj res, da bi nekomu dokazali, da vam je še kako pri srcu. Kaj pa preostalih 364 dni v letu?! Mar ni veliko lepše, če vas nekdo preseneti z vašo najljubšo cvetlico na en čisto navaden dan? Ne zato, ker smo 14. februarja in je hkrati na sporedu 'skomercializiran' ameriški praznik, pač pa zgolj zato, ker se je nekdo spomnil na vas. Ker je sreda.

Z valentinovim in tudi brez njega pa so prisotni tudi takšni in drugačni ljubkovalni vzdevki. Žabica, ribica, medvedek, mucek, miška, prašiček, koalica, aligatorček (še bogomoljkica se manjka! :S) in še bi lahko navedla nekaj pomanjševalnic, ki se na žalost ne nahajajo zgolj v živalskem svetu. Še enkrat poudarjam, da prej nisem naštevala vseh novopečenih pridobitev ljubljanskega živalskega vrta, pač pa gre za vzdevke, ki si jih ljudje brez kančka premisleka izrekajo v vsakdanjem življenju.

Lepo vas prosim! Že res, da smo vsi živa bitja, nekateri celo spadajo med vretenčarje, sesalce in prvake pa vendar smo evolucijsko gledano še vedno en majhen korak spredaj. Zakaj bi torej stopili nazaj in se klicali po živalsko?! Najbolje, da se potemtakem vsak čas začnemo tako tudi oglašati- z mukanjem, riganjem, mijavkanjem, čivkanjem, kokodakanjem … Saj nam bo hitro prišlo v navado in postalo naša stalnica.

Bolj kot zdajšnja stalnica pa me zanima, kako je do tega sploh prišlo. Ne vem, ne zdi se mi ravno najbolj logično, ampak vseeno- morda pa je nekoč fant gledal svoje dekle tako dolgo v obraz, da je našel podrobnosti z ljubko glodavko in jo na lepem kar začel klicati veverička …? Am … Kako sta potemtakem izraza prašiček in žabica prišla v uporabo??

Res pa je, da poznamo poleg živalskih tudi nekoliko bolj človeške vrste vzdevkov, ki jih navadno dajemo ljubljenim osebam. Ene od teh so: pikec, srček, ljubica, dragec … :S :S Že prsti me ne ubogajo, ko tole samo tipkam, kaj šele, da bi kaj takega izgovarjala ali celo (bog ne daj) uporabljala! Enostavno menim, da postanejo osebe, ki jim nekdo nadene takšno ime, razčlovečene, izgubijo osebnost in lastno identiteto. Fantje, predstavljajte si situacijo, ko ste v svoji moški družbi in do vas priskaklja vaše dekle, vam plane v objem ter že sto metrov preden vas zagleda vpije: »Piiiiki moj, srček, dragi, kje si ti??«

Ravno zato imajo naša osebna lastna imena tako velik pomen (oz. bi ga vsaj morala imeti). Starši so nam ga izbrali ob rojstvu z nekim namenom, ne pa zato, da ga bomo takoj, ko dopolnemo 18 let spremenili, ali se klicali z nekim xy nadimkom. Resda si nismo izbrali imena sami, toda to še ne pomeni, da nam ne sme biti všeč. Če si Alenka si Alenka, in ne nekakšna Alenchy <3 ali kaj podobnega! Ne razumite me napak, seveda odobravam skrajšane variante dolgih imen, npr. Tina za Kristino. Pa vendar se je potrebno v ključnem momentu še vedno prav dobro zavedati, kdo pravzaprav smo. Ko se sama predstavim, vedno uporabim svoje neskrajšano 7-mestno ime in ne 5-mestne različice. Le-to uporabljajo zgolj moji prijatelji, družina, ljudje, ki mi nekaj pomenijo in jim zaupam. In ravno nanje sem se že tako navadila (domače), da ko me ne kličejo z mojim vzdevkom, se raje potuhnem, ker vem, da je nevihta na obzorju, če me starši pokličejo s celim imenom …

Naj se že enkrat zgodi ta nujno potrebna nevihta, ki bo malce prevetrila trenutno poimenovanje nas in naših najbližjih. Bučke, čebelice, zmajčke, vijolice, bonbončke in zvezdice lahko naslednjič enostavno, brez zapletanj, pokličete s stilno nezaznamovano besedo (po njihovem imenu o.p.p) pa boste videli odziv … Prenasičeni smo namreč s popačenimi pomanjševalnicami, zato se resnično prileže slišati svoje ime v izvirni varianti. Vsaj jaz tako menim. In vi?