Kaj pa služba?

Bolj kot takrat, ko je naša vlada uvedla nivojski pouk, sem si danes popoldan želela, da bi se rodila kakšnih deset let prej. Okrogla miza o vstopu novinarjev na trg dela je bila najbolj pesimistična razprava, ki sem je bila kadar koli deležna. Morda tudi zato, ker se me osebno tako zadeva – mojega poklica in moje prihodnosti.

Kaj bo s prihodnostjo, ne vem, moja preteklost pa govori, da sem že od nekdaj tekala po domačem vinogradu s kuhalnico v roki in z namišljeno kamero v drugi ter snemala intervjuje z delavnimi brentači, ki so nosili grozdje v hram. Mediji so me že od nekdaj zanimali, resnicoljubnost pa je lastnost, ki jo pri srčnih novinarjih tako cenim. Tudi jaz si želim ponesti resnico v svet. Toda kaj storiti takrat, ko je resnica boleča, grda? Jo je bolje zaviti v celofan, ali se delati, da je ni? Jo morda nadomestiti z lažjo ali stisniti zobe in tvegati posledice resnice?

Kako torej sprejeti grenko resnico, da nas je novinarjev preveč? Da javnost ne ceni našega dela? Da so Slovenske novice še vedno najbolj bran časnik? Resnico, da je na osrednjem slovenskem časopisu – Delu – več kot pol zaposlenih starih več kot 50 let in da je prekerstvo postalo redna praksa, ne izjema in da bodo mlade novinarje zaposlovali verjetno šele čez 20 let, ko bodo zdajšnji 50-letniki primorani oditi v pokoj? Mislite, da bodo takrat medijske hiše zaposlile nas, 40-letne brezupne primerke brez delovne dobe? Verjetno ne. Morda pa takrat sploh ne bo več novinarjev. Nadomestil nas bo vsak, ki ima pol minute časa, da na Twitter prilepi fotografijo toče v Makolah. Pa imamo novico!

Uveljavljeni novinarji nas strašijo, podijo iz novinarstva, medijske hiše težko privolijo v novinarsko prakso. Bolj kot kvaliteta je pomembna kvantiteta – napisati čim več copy-paste prispevkov, da bo naneslo minimalno evrov za plačilo položnic. O avtomobilu, stanovanju ali družini mlada generacija, ki vstopa na trg dela, ne razmišlja. Z vsakimi stotimi evri smo zadovoljni, čeprav se zavedamo, da bi brez naših staršev že davno obubožali. Pa menda ni tako samo v novinarstvu, ampak v mnogih drugih poklicih. Morda smo res vsem odveč, morda pa se starejši samo bojijo mlade nadebudne konkurence, ki je odraščala z računalniki v zibkah? Misteriozna Y generacija naj bi bila že po naravi precej egocentrična, narcisoidna in samozavestna – toda kaj nam pa preostane? Upogibanje hrbta in stisnjen rep med nogami ne bosta pomagala. Se bo kdo drug pobrigal za nas? Nam bo kdo pomahal s službo? Haha, pa kaj še! Solidarnosti ne moremo pričakovati, saj se vsak briga le za lastno korist, oziroma še huje, za lastno preživetje.

Verjetno se bo treba prilagoditi, usmeriti v podjetništvo, marketing ali kaj podobnega. Toda ne jaz. Odločena sem. Vseeno mi je, če še milijonkrat slišim, da ni službe zame, da naj grem študirati kaj drugega, dokler še lahko ... Delala bom kot novinarka in pika! Teptanje gor ali dol, jaz sem se odločila. Že pred več kot desetimi leti. In če se za nekaj odločim, se ne premislim zlahka.