Jupi! Spet nam je uspelo! Preživeti namreč. Po lanskoletni zeleni odpravi na Irsko, smo se letos v nekoliko spremenjeni sestavi, spet odločili za potovanje na sever, toda tokrat na Dansko.
Uf, koliko stvari bi lahko šlo narobe! Ne smemo izključiti strmoglavljenja z avionom v morje, nadležnih roparjev, izgube orientacije v prestolnici in tavanja v neznanih ulicah, klavstrofobije zaradi miniaturnih sobic v hostlu, kreganja med nami, potegovanja za švedsko državljanstvo, strtih src zaradi severnjaških blondincev in blondink ter strahu pred posilstvom, ubojem ali psihičnim nasiljem naših gostiteljev, couchsurferjev.
Toda, glej ga zlomka, domov smo prišli vsi v enem kosu, s pozitivnimi občutki, prelepimi spomini in še tesnejšim prijateljstvom. Poleg tega se je izkazalo, da je sistem couchsurfing oz. spanje na kavčih pri domačinih eno izmed najboljših doživetij na potovanjih! Še vedno ne vem, ali se je le nam nasmehnila taka sreča, da smo spoznali fenomenalne, zgovorne in odprte ljudi, ki so nas z veseljem sprejeli odprtih rok v svoja stanovanja ter nam ne le razkazali mesta, nahranili naše prestradane želodce, pač pa nam s svojim pripovedovanjem in razgledanostjo tudi širili obzorja; ali so prav vsi uporabniki tega sistema takšne face.
Odličen socialni sistem pa je beseda s katero lahko opišem to severno državo. S kolegi smo ob pripovedovanju domačinom večkrat ostali odprtih ust, saj smo bili nad štipendijami za vse študente, višino plač, brezplačnim zdravstvom, vrhunskim šolstvom in še čem, več kot navdušeni! Tudi pridevnik ravninska je tisti, ki pove kar nekaj o državi in njenem reliefu. Najvišji vrh, ki je pravzaprav grič, se imenuje Sky Mountains in meri slabih 200 metrov. Mislim halo, še moje rodno Novo mesto je na višji nadmorski višini! Vsekakor pa to prinese tudi prednosti. Ena izmed teh je kolo kot glavno prevozno sredstvo (ja, Bicikelj bi se odlično obnesel na Danskem)in dolge peščene plaže, kjer dobi domišljija prosto pot. Mi smo svoj čas na plaži izkoristili za nekoliko 'utrgane' skakajoče foto momente in nabiranja vitamina D. Sonce je bilo namreč tisto, ki smo ga vsaj na začetku res nekoliko pogrešali, saj je za res mokro dobrodošlico prve dni skrbel njegov bratranec- dež. Čeprav je kazalo, da nam bo vreme prekrižalo naše načrte, smo bili odločeni, da dneve v tujini maksimalno izkoristimo. Kar seveda tudi smo. Po približno osem ur dnevno smo pohajkovali po mestih in podeželju, se še zvečer odpravili ven raziskovat nočno življenje, se navduševali nad čudovito arhitekturo, muzeji, zelenimi parki in utripom mesta ter uživali v vsakodnevnih masažah, da smo nekoliko ublažili 'muskelfiber'. Zagotovim lahko, da nismo čutili bolečin v mišicah rok, ki bi nastale kot posledica prepogosto potegnjene denarnice iz žepa, saj smo morali z danskimi kronami hudičevo varčevati! Seveda smo kdaj pa kdaj tudi malce pogledali skozi prste in si privoščili kakšno skodelico bele kave ali vrček piva, ki staneta trikrat več kot pri nas ter si rekli: »Kolikokrat pa gremo na Dansko?« Morda res nikoli več, morda pa še kdaj … Saj je že sama misel na ponovni obisk, na prvi pogled nekoliko konservativne, 'zadrgnjene' dežele, prečudovita. Sploh, če se tam pojavimo, kot bi rekla naša gostiteljica Liv, Slovenci, ki smo nekakšna mešanica zahodnjaških Balkancev, ki se zna odlično vklopiti v življenje na severu ter njegove prebivalce še malce prebuditi, se zna zgoditi popolna kombinacija.
Torej, ravno takšna, kot je bilo naše potovanje: polno smeha, opeklin pri kuhanju, nastopov na karaokah, spanja na letališčih, 'švercanja' na mestnih avtobusih, učenja danščine, pritoževanja nad vremenom in iskanja prave poti … Naštete zadeve so bili le nekateri izmed delcev v mozaiku našega popotovanja, ki so ga tudi v realnosti naredili popolno.
Trenutno stanje duha: Kam gremo naslednjič? :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar