Diši, diši, diši ... Kavica!

Navado imam tako (ali pa sem samo paranoična), da sem na faksu vsak dan vsaj pol ure preden se predavanja začno. Ne zato, ker ne bi mogla spati (no, morda malo tudi zato), niti ker bi se doma dolgočasila, pač pa zato, da sem mirna. Mirna in nekoliko zalimana. Res, z varnostnikom sem že skoraj na ti, sem druga najzgodnejša in redna odjemalka časopisa Delo in uporabnica kavnega avtomata. Za slednjega sicer nisem prepričana, zakaj točno ga uporabljam. Kavni napitek izpljune šele po zares dolgem času, saj lahko vmes že desetkrat prešteješ do šest in razmišljaš, ča avtomat zrna dejansko najprej prepraži in zmelje. Toda v trenutku, ko jo poskusiš, ugotoviš, da temu ni tako. Okus je vedno obupen, kot nekakšna razredčena vodena mešanica s sladkorjem na dnu, v grdem rjavem lončku s katerim nemalokrat stakneš opekline druge stopnje tako na blazinicah kot brbončicah. Augh! No, super stran kavice pa je, da je sorazmerno poceni, 30 centov, čeprav se dostikrat pripetijo tudi nadloge, ko se mašina izkašlja zgolj vročo vodo ali požre tiste evro cente. Ampak takrat pokličem svojega kolega, varnostnika v hlačah na rob, črnih čevljih in modri termo jopici, da razruka avtomat in reši moje denarce. Potem pa lahko še pol ure v miru uživam z rajvo brozgo in svežim časopisom. Če že ni okusna, pa deluje placebo učinek, saj se prepričam, da sem bolj zbujena, čila in pripravljena na nove izzive že navsezgodaj zjutraj, medtem ko drugi, vsi zaripli v obraz, skuštranih las in zalimanih oči, kapljajo pet minut po začetku v predavalnico. Hja, svetovala bi jim kavico in zgodnejše vstajanje, saj so jutra zakon!