Diši po francoskih rogljičkih ...

6.05 zjutraj. Železniška postaja v Ljubljani. In mi že zamujamo. Ulica v teh zgodnjih jutranjih urah je še tako prazna, da se za vsakega možakarja, ki jo mahne mimo, sam pri sebi vprašaš, če ima poštene namene, ko pa pohajkuje sredi prestolnice, še preden se je sploh dodobra začel delati dan. Peščico zalimacev kovčki, ruzaki in potovalke pod roko izdajajo, da gremo najverjetneje s skupnim prevozom, vsak svojim dogodivščinam naproti. Šofer taksi-kombija se odloči poklicati tri marjetice, ki še manjkajo, da bo štirikolesna zadeva polna in da se lahko odpeljemo na letališče v Treviso.

Predvsem zgodaj se je torej začela najina 9-dnevna dogodivščina v evropsko velemesto rogljičkov, baretk, Eifflovega stolpa, Edith Piaff, francoščine in seveda romantike – Pariz! Na začetku potovanja, ko sva na italijanskem letališču iz enega nahrbtnika v drugi kovček in obratno prekladala stvari (ter vmes še uspela razbiti eno medico), je sicer izgledalo, da bo najina odprava prej štorasta kot pa pariško elegantna in brez večjih zapletov, a sva se na srečo zmotila. Sistem javnega prevoza (metrojev) je Črt usvojil v prvem hipu, medtem ko lahko zase rečem, da bi se verjetno vsaj dvakrat odpeljala na končno postajo v napačno smer – pa kaj, zato pa imamo moške, ki znajo brati zemljevide in imajo dobro orientacijo, medtem ko ženske skrbimo za super organizacijo in dnevni plan, kajne? Moj perfektno sestavljen dnevni plan je zajemal vse največje in tudi tiste malo manjše znamenitosti, tako da sva oba staknila žulje na nogah od vsakodnevne enormne hoje, povzpenjanja po 669 stopnicah na Eifflov stolp, vleke kovčkov po netekočih stopnicah v hodnikih metrojev in sprinta do ladjice po Seni, ki bi skoraj odplula brez naju.

»Vau!«-ov je bilo ogromno, že skoraj pretirano; pa vendar tako na mestu. Vsakič, ko je moj pogled prvič uzrl neko znamenitost, o kateri sem do tedaj brala samo v turističnem vodiču, si nisem mogla kaj, da mi ne bi zastal dih, iz grla pa se zopet izvil tisti izdajajoč turistični vau. Toda prvi pogled na Arch de Triumph, ko se povzpneš po stopnicah podzemne, je enostavno nepopisen. Ta ogromen beli spomenik, ki si ga je dal postaviti 150-centimetrski bojevnik, ki ga častijo še danes, je večji kot večina stavb v Ljubljani (kaj šele v Novem mestu)! Pa ne le ta spomenik, celotna pariška arhitektura – od Notre Dama pa do navadnega zapora – je zasnovana tako, da ti na razgledni ploščadi Sacre Coeura odpade čeljust. Sicer bi ob plezanju na montmartrski hrib ob 4h popoldan, pri 40 stopinjah Celzija najraje omagal na sredini in odlaufal do prvega pitnika z vodo (ali še boljše, po mrzlo Coca-colo v prodajalno k Indijcu) pa kmalu ugotoviš, da se še kako splača, ko prilezeš na vrh in se počutiš, kot da je ves svet pod teboj. Podoben občutek – o svetu na dlani – te prevzame tudi v eni največjih galeriji na svetu, v Louvru. Magičen vhod, kopica turistov, številne starodavne umetnine in vse njihove razlage zgolj in samo v francoščini. »Parlez vous anglais?« je bila fraza, ki sva se je največkrat posluževala in na najino presenečenje jih je bolj malo odgovorilo z 'yes'.

Najin couchsurfer Kevin, pri katerem sva v predmestju Pariza spala tri dni, se je s francosko angleščino na nivoju 9. razreda osnovne šole sicer nekako sporazumeval z nama, medtem ko je večina njegovih francoskih prijateljev otrpnila že na samem začetku, so sva začela s »Hi!« Celo v trgovinah in na železniški postaji je za zaposlene angleščina veljala za pravo zlo, sva pa zato vsaj zato za vikend na francoskem podeželju v mestecu Memillon prišla na svoj račun, kar se tiče govorjenja angleškega jezika in predvsem razvajanja na veliko. Rotaract kolegica Elenore nama je namreč dobrodušno odstopila eno od svojih 17 spalnic v graščini iz 19. stoletja ter nama cel vikend razkazovala lepote podeželja (in tudi njihove 'plave krvi'). Z velikimi očmi in sestradanima želodcema sva takoj planila po večerji in se zato skorajda nekoliko uštela pri pravilih francoskega bontona, hkrati pa občudovala prečudovit razgled na reko, urejene vrtove, gozdno jaso ter divje zajce, ki so skakali po travi. »Jaz bi se lahko pa kar navadil na tole,« je komentiral Črt, navdušen nad razgledom in že drugim kozarcem nekoliko trpkega, a vseeno okusnega Rose-ja. Svoje počitnikovanje na deželi sva izkoristila tako, da sva se podala na sprehode po hektarjih in hektarjih posestva Elenorine družine, kopanje v bazenu pod zvezdami in pitjem šampanjca v njem, vožnjo z mini ladjico po kanalih mesteca Bonevall, uživala na zabavi za rojstni dan in zjutraj celo poležavala …

Za vikend sva se torej res počutila kot princeska in princ, a kaj ko naju je začetek tedna postavil na majava tla – hostel. Kaj vse je bilo narobe, sem že posredovala na www.hostelworld.com, zato je brez veze izgubljati besede. Edina dobra stvar hostla je bil internet, ki mi je omogočil, da se mi je po dobri uri zajebavanja s FDV-jevim spletnim referatom le uspelo vpisati v 3. letnik faksa. Jupi! Najino beznico s skromnim zajtrkom (»Only one croissant per person J« - wtf?!) sva kaj hitro zapustila in se odpravila v šest zvezdic boljši hotel dokaj blizu rdeče četrti, ki pa še zdaleč ni bila tako nazorna in prepričljiva kot v Amestrdamu … 

Ker nisva bila na Nizozemskem, pač pa v Franciji, je bil seveda samoumeven ogled palače Ludvika XVI. v Versaillesu, ki sva si ga pustila za predzadnji dan. Gneča, vročina, poln parkirni prostor pred rezidenco, ogromna masa obiskovalcev in obupne oznake – dobrodošli v Versaillesu! Sita čakanja sva se nekako pomikala iz sobe v sobo polno        kitajskih fotoamaterjev z avdioguidi na ušesih in vsaka naslednja sobana se nama je zdela popolnoma enaka kot prejšnja. Vsaj razgled na pisane vrtove nama je vlil nekaj energije za nadaljevanje poti (še več pa seveda McDonald's na poti nazaj) po neznosni vročini. Še dobro, da je bil večer bolj hladen in predvsem romantičen, da sva z dragim sedla na ladjico po Seni in brez slabe vesti v slovenščini opravljala ostale turiste, se smejala 'profesionalni' vodički in nato zaključila najino popotovanje s skorajda gurmansko večerjico zraven otočka Ille de la Cite.

Ko ta trenutek sedim za našo kuhinjsko mizo in udriham po tipkovnici moje Toshibice, zraven pa pregledujem obsežno fotogalerijo iz Pariza, si kar želim, da bi lahko šla nazaj. Nazaj počivat v velikanski park Jardin de Luxemburg, se zgolj sprehajati po najdražji shopping aveniji Champs-Elysees, se mastiti s čokoladnimi crepes, občudovati ogromne nebotičnike v La Defensu in Francozom razlagati, kje leži Slovenija.

Zato fantje ne čakajte, ampak že letos odpeljite svoja dekleta v čudovit metropolitan bogate zgodovine in neverjetne arhitekture – če seveda tega še niste storili.

P.s. Za konec moram ponoviti Aljine besede – oboževalke Pariza: »Ljudje, mi ne poznamo tapravih francoskih rogljičkov.«