Reks, počivaj v miru

14 let je bil z nami. Naš čuvaj, naš pes in ne nazadnje naš prijatelj. Še vedno se spomnim, kako majhen je bil, ko ga je oče dobil za rojstni dan. Mala puhasta kepica s povešenimi ušesi, modrimi očmi in ogromno rdečo pentljo se nam je že takrat prikupila.

Radovedna prvošolka sem komaj čakala, da šolski zvonec naznani konec pouka, saj sem imela v glavi le to, da bi rada čim prej videla našega Reksa, ki je bil iz tedna v teden večji. Prijateljica Alja je bila prva, ki je imela čast, da je spoznala našega nemškega ovčarja. V garaži sva se znjim previdno igrali, čez kakšno leto pa je že on pazil na nas. Čeprav se ga je prijel slovel 'hudega' psa, je bil do domačih zelo prijazen, na trenutke celo preveč zaščitniški. Ko sva z Berni čofotali v napihljivem bazenu za hišo, se je namreč na vse pretege mučil, da bi naju rešil pred utopitvijo. Res je bil care, glavni pri hiši, čeprav so mu naši mački včasih želeli to preprečiti. Vsak mačkon je dobro vedel, kako dolga je Reksova veriga in se mu nastavljal točno pred nos, da je naš poba popenil. Oče pravi, da ni nikdar lajal po nepotrebnem. Morebiti je opozarjal na srno, ki je tekla mimo hiše, ali na obiske, ki so se pripeljali k nam. Priznam, da sem se razvadila - prej kot hišni zvonec, me je pasji lajež opozoril, da je nekdo pred vrati. Prav tako pa mi je njegovo lajanje večkrat preprečilo, da bi se v Gimnaziji v jutranjih urah neopazno prikradla domov. :)
Na dom in svoj pesjak je bil Reks zelo navezan. Nekajkrat je šel z nami na krajši izlet, vendar se je izkazalo, da je kampiranje z Reksom ob Kolpi precej nedopustniško. Ne toliko za nas, kot za preostale dopustnikarje, ki so bili deležni glasnega pasjega reševanja ljudi iz vode.
Kamor koli je prišel, smo ga morali vleči stran od preostalih kosmatih prijateljev, saj je pogosto iskal prepir. Kakšen ukaz: "Sedi! Prostor!" je dostikrat preslišal in jo mahnil po svoje, zato verjetno ne rabim razlagati, da je bil izključen iz pasje šole, kajne?
Kljub vsemu pa je bil naš ljubljenec. Kadar smo se vračali z morja, nas je pričakal skakajoč, z migetajočim repom in nekakšno srečo, ki jo je začutil vsak izmed nas. Res je bil hiperaktiven frajer in imel ogromno volje do življenja. Ni se predal niti takrat, ko so mu operirali raka, ali ko je v krvavem gobcu prinesel ježa iz gozda. Res je bil borec, tak za zgled! Tudi, ko so mu bili šteti zadnji trenutki, ko ga noge niso več držale in ni imel apetita, se je pod dvojno dozo pomirjevala le stežka vdal.
Hudo je. Boli. Solze drsijo po licih, spominov je preveč. A na srečo prevladujejo tisti lepi, zato se kotički mojih ustnic vendarle privihajo navzgor in se skozi solzne oči nasmejem. Gotovo moje otroštvo brez Reksa ne bi bilo enako in prepričana sem, da je očetu z vsakodnevnimi sprehodi podaljšal življenje. Da se je z njim cela družina počutila bolj varno in bila srečnejša, bolj povezana. Hvala Reks - naš čuvaj, naš pes, naš prijatelj.
Radi te imamo.