Zmagovalka Evrovizije - Slovenija!

Predstavljajte si, da bi Slovenija zmagala na Evroviziji. Šok. Verjetno bi se razen izvajalcev zmage veselila le peščica naroda v deželi pod Alpami, ostali Slovenci bi takoj sprožili plaz ogorčenja, močno pa bi se razmahnil tudi nacionalen šport – opravljanje. »Kar naprej zapravljamo denar po nepotrebnem, kam bomo vse skupaj postavili, spet bomo davkoplačevalci tisti, ki bomo prispevali 20 milijonov evrov za ta pojoči cirkus, zakaj nam je tega treba?!« Taki izbruhi bi verjetno kaj hitro zaokrožili tako po svetovnem spletu kot v gostilnah, ko bi vsevedni Janezi komentirali domačo zmago.   

Veselje je torej pri nas drugotnega pomena. Medtem ko bi Evropa in oboževalci Evrovizije drugod po svetu pozdravljali našo zmago ter prepevali pesem v slovenščini, bi Slovenci zopet upognili hrbet in povesili glavo ter se igrali hlapce. Kot kaže imamo pesimizem v krvi. Sprašujem se, če sta bila Cankar in Prešeren morda bolj vplivna, kot si mislimo. Da nam nista v dnk vcepila gena za samopomiljevanje? Četudi bi Sloveniji kot eni najmanjših držav na tako velikem tekmovanju uspel izjemni dosežek, bi se verjetno slej ko prej začele demonstracije proti organizaciji Evrovizije v Sloveniji, saj bi optimizem zasenčil Napoleonov kompleks. Zakaj si zapiramo vrata priložnosti? Kdo pravi, da smo nesposobni? EU? Trojka? Sosedje Hrvati? Ne, mi sami tako pravimo. Sami sebe zatiramo, se dajemo v nič in kar naprej ustvarjamo konflikte. Ne vidim namreč razloga, zakaj nam ne bi uspelo pripraviti Stožic za najodmevnejše pevsko tekmovanje? Če smo bili lansko leto sposobni na noge postaviti Evropsko prvenstvo v košarki, ni vrag da bi lahko ponovili vajo, tokrat pevsko obarvano!

Recimo torej, da nam nekdo vbrizga optimizem v žile. Prva prepreka odpravljena. Drugi pomislek pa je seveda denar. »Zakaj bi metali stran 20 milijonov evrov?« bi se spraševali davkoplačevalci. Nihče pa ne bi recimo pomislil na strošek referendumov, ki jih pri nas ne manjka – strošek posameznega namreč znaša okoli tri milijone evrov. Pomislite, koliko Evrovizij bi lahko do sedaj že organizirali! Sicer pa sem nekoliko skeptična do besedne zveze »metati denar stran,« saj vsak megalomanski dogodek poleg stroškov prinese tudi marsikatero pozitivno stran. Poveča se za turizem, prepoznavnost naše države, naraste število hotelskih nočitev ... Kdo ve, morda pa bi se komu Slovenija po obisku Evrovizije tako prikupila, da bi se poleti vrnil na dopust v Bohinj, občudovati Bled, raziskovati Postojnsko jamo ali pokušati pridelek vinskih trt v Goriških Brdih? Zakaj pa ne? Zakaj je vedno vse nemogoče? Zakaj je vse tako težko? Čeprav se z domačo politiko res ne moremo hvaliti, pa bi lahko malo nacionalnega ponosa pokazali vsaj takrat, ko naši športniki na olimpijskih igrah nizajo kolajne eno za drugo, znanstveniki odkrijejo Higgsov bozov ali Tinkara Kovač popelje Slovenijo v veliki finale Evrovizije.