Vse je relativno ... Tudi čas.

V osnovni šoli smo se učili, da se meri čas, ta neoprijemljiva in na trenutke tudi nekoliko skrivnostna zadeva,  v urah, minutah, sekundah, tisočinkah … V enotah, ki so enake in standardizirane povsod po našem planetu. Čas naj bi v teoriji torej mineval po nekem ustaljenem tempu. Vselej enako, brez prehitevanja ali morebitnega zaostanka.  Toda, zakaj tudi v praksi tako ne teče?!

Dejansko imam občutek, da se vse prevečkrat dogaja, da se kakšne minute vlečejo desetkrat dlje kot bi se morale in spet druge minevajo skorajda s svetlobno hitrostjo. Zakaj je tako? Ne vem. In kot kaže tudi nisem edina, ki se sprašujem o tem terminu in njegovemu nerazjasnjenemu delovanju. Naš odličen pesnik, Niko Grafenauer o času v svojih stihih pravi, da nikoli ne miruje in nam zgolj polzi med prsti kot gladki pesek v peščeni uri.

Tista ura, na našem zapestju pa včasih pravi drugače … Med dolgočasnimi predavanji iz politologije, stanjem v vrsti za kruh, ko popolnoma razjarjen čakaš na avtobus in hkrati že zamujaš v službo, deluje, kot da se urna kazalca prav nič ne premakneta! Edini pokazatelj, ki nam kaže, da življenje na postaji vendarle ni zamrlo in se nekaj dejansko tudi dogaja, so tuleči dojenček v vozičku in mlada mamica, ki ga na vse pretege skuša umiriti, krdelo podivjanih potepuških psov, ki so zgolj po naključju zatavali na avtobusno postajo ter starejša gospa z debelimi naočniki, palico in obveznim mobilnim telefonom v roki. Toda vi še kar čakate in mimo vas odpeljejo že vse mogoče trole, le vaše še kar ni. Grizenje nohtov postane intenzivnejše, bitje srca, potenje in nejevolja prav tako,  pogledovanje na mobilni telefon skoraj vsako sekundo je obvezno … In že, ko deluje, da so vse dvajsetke iztirile, so vozniki naredili samomore, ali da se je ljubljanski župan odločil ukiniti ravno to številko avtobusov, se ta vendarle pokaže za ovinkom.

Še dobro, da stanje s tem relativnim pojmom, časom, ni vedno takšno! Dokaj pogosta je tudi druga skrajnost, imenovana prehitro minevajoče minute. Te navadno nastopijo med reševanjem testov, pri lenarjenju na plaži in počitnicah, na norih medicinskih zabavah do zgodnjih jutranjih ur in ob odlični družbi (pa naj bo le-ta v večji/manjši skupini ali v dvoje). Kot kaže take trenutke dojema naš organizem popolnoma drugače kot tiste, zgoraj naštete situacije. Preprosto povedano- vse je tako enostavno, super in fajn (ali pa si tako živčen in skoncentriran le na izpit pred seboj, da se sploh ne zavedaš, kdaj so se vsi pobrali iz predavalnice). Dobra družba ni nekaj popolnoma samoumevnega. Osebe s katerimi se zares ujameš, težko stakneš kar povsod. Prav tako ni nekega preverjenega recepta, ki bi narekoval, kdo je čigava duša dvojčica in s kom se boš neverjetno razumel.

Ravno zato so tako dragoceni takšni ljudje. Posamezniki, ki te izpolnjujejo, poslušajo, pomagajo, privabljajo nasmeh na obraz vedno znova in znova ter nezavedno poskrbijo, da čakanje ljubljanskih trol ne postane dolgočasen dogodek, pač pa edinstveno doživetje. Da so vse reči, ki jih počneš z njimi res edinstvene in zanimive, in da čas z njimi nekontrolirano brzi. Skoraj tako hitro kot vlak, ki ti odpelje pred očmi in zadihano tečeš za njim. Čeprav … Veš kaj? Saj menda nočeš, da življenje kot puščavski pesek steče mimo tebe pa sploh ne veš, kdaj se je to zgodilo, ker v bistvu sploh nisi nikdar zares živel, mar ne? Ne obremenjuj se z že minočimi urami, zamujenimi priložnostmi, ker se ne bodo nikoli več vrnile. Raje zberi moči in skoči na vlak ter zaživi svoje življenje. Saj tako življenje kot vlak ne čakata na postaji v nedogled …      

"Oh ti moj ... Aligatorček?!"

Pred vrati je takooo močno opevano valentinovo (in ja, piše se z malo začetnico) z njim pa tudi na tone nepotrebnih darilc in zapravljanja denarja. Zakaj že? Aja saj res, da bi nekomu dokazali, da vam je še kako pri srcu. Kaj pa preostalih 364 dni v letu?! Mar ni veliko lepše, če vas nekdo preseneti z vašo najljubšo cvetlico na en čisto navaden dan? Ne zato, ker smo 14. februarja in je hkrati na sporedu 'skomercializiran' ameriški praznik, pač pa zgolj zato, ker se je nekdo spomnil na vas. Ker je sreda.

Z valentinovim in tudi brez njega pa so prisotni tudi takšni in drugačni ljubkovalni vzdevki. Žabica, ribica, medvedek, mucek, miška, prašiček, koalica, aligatorček (še bogomoljkica se manjka! :S) in še bi lahko navedla nekaj pomanjševalnic, ki se na žalost ne nahajajo zgolj v živalskem svetu. Še enkrat poudarjam, da prej nisem naštevala vseh novopečenih pridobitev ljubljanskega živalskega vrta, pač pa gre za vzdevke, ki si jih ljudje brez kančka premisleka izrekajo v vsakdanjem življenju.

Lepo vas prosim! Že res, da smo vsi živa bitja, nekateri celo spadajo med vretenčarje, sesalce in prvake pa vendar smo evolucijsko gledano še vedno en majhen korak spredaj. Zakaj bi torej stopili nazaj in se klicali po živalsko?! Najbolje, da se potemtakem vsak čas začnemo tako tudi oglašati- z mukanjem, riganjem, mijavkanjem, čivkanjem, kokodakanjem … Saj nam bo hitro prišlo v navado in postalo naša stalnica.

Bolj kot zdajšnja stalnica pa me zanima, kako je do tega sploh prišlo. Ne vem, ne zdi se mi ravno najbolj logično, ampak vseeno- morda pa je nekoč fant gledal svoje dekle tako dolgo v obraz, da je našel podrobnosti z ljubko glodavko in jo na lepem kar začel klicati veverička …? Am … Kako sta potemtakem izraza prašiček in žabica prišla v uporabo??

Res pa je, da poznamo poleg živalskih tudi nekoliko bolj človeške vrste vzdevkov, ki jih navadno dajemo ljubljenim osebam. Ene od teh so: pikec, srček, ljubica, dragec … :S :S Že prsti me ne ubogajo, ko tole samo tipkam, kaj šele, da bi kaj takega izgovarjala ali celo (bog ne daj) uporabljala! Enostavno menim, da postanejo osebe, ki jim nekdo nadene takšno ime, razčlovečene, izgubijo osebnost in lastno identiteto. Fantje, predstavljajte si situacijo, ko ste v svoji moški družbi in do vas priskaklja vaše dekle, vam plane v objem ter že sto metrov preden vas zagleda vpije: »Piiiiki moj, srček, dragi, kje si ti??«

Ravno zato imajo naša osebna lastna imena tako velik pomen (oz. bi ga vsaj morala imeti). Starši so nam ga izbrali ob rojstvu z nekim namenom, ne pa zato, da ga bomo takoj, ko dopolnemo 18 let spremenili, ali se klicali z nekim xy nadimkom. Resda si nismo izbrali imena sami, toda to še ne pomeni, da nam ne sme biti všeč. Če si Alenka si Alenka, in ne nekakšna Alenchy <3 ali kaj podobnega! Ne razumite me napak, seveda odobravam skrajšane variante dolgih imen, npr. Tina za Kristino. Pa vendar se je potrebno v ključnem momentu še vedno prav dobro zavedati, kdo pravzaprav smo. Ko se sama predstavim, vedno uporabim svoje neskrajšano 7-mestno ime in ne 5-mestne različice. Le-to uporabljajo zgolj moji prijatelji, družina, ljudje, ki mi nekaj pomenijo in jim zaupam. In ravno nanje sem se že tako navadila (domače), da ko me ne kličejo z mojim vzdevkom, se raje potuhnem, ker vem, da je nevihta na obzorju, če me starši pokličejo s celim imenom …

Naj se že enkrat zgodi ta nujno potrebna nevihta, ki bo malce prevetrila trenutno poimenovanje nas in naših najbližjih. Bučke, čebelice, zmajčke, vijolice, bonbončke in zvezdice lahko naslednjič enostavno, brez zapletanj, pokličete s stilno nezaznamovano besedo (po njihovem imenu o.p.p) pa boste videli odziv … Prenasičeni smo namreč s popačenimi pomanjševalnicami, zato se resnično prileže slišati svoje ime v izvirni varianti. Vsaj jaz tako menim. In vi?     

KO ŠTUDENT NA RAJŽO GRE ...

Jupi, končno je le napočil konec  10-mesečnega mučenja in trpljenja, ljubkovalno imenovanega, šola! Z velikim zadovoljstvom smo se lahko namreč ponosno pohvalili, da nam ni več  potrebno žuliti šolskih klopi, pogledovati na stensko uro, katere kazalci so se premikali resnično počasi, se drenjati v vrsti za malico med vsakim odmorom, si gristi nohte pred kontrolnimi nalogami in si beliti glavo z novimi in novimi izgovori zaradi vsakodnevnega zamujanja. Matura je za nami, konec! Super! Tako smo šolo za tri mesece poslali na hladno, torbe vrgli v kot in se prepustili 'uživanciji'.

Pet nadobudnih študentov si nas je zamislilo scenarij, v katerem bi se naše popolne počitnice zaključile s potovanjem, zato smo se na vrat na nos odpravili zelenemu otoku naproti (ne, v resnici smo zadevo še kako natančno in skrbno načrtovali).

Že takoj na samem začetku nas je Irska zaslepila s toplino ljudi, ki jim je sicer potrebno še dvakrat bolj previdno prisluhniti, ko vam razlagajo svoje pripetljaje in življenjske zgodbe v irščini. Zabavanje v pubih s pravo mero Guinnessa in odlično tradicionalno irsko glasbo, pa naj bo tudi sredi tedna, jim ni prav nič tuje! Ne zanimajo jih jutrišnji opravki, čas ni njihov gospodar. Edina ura na katero se orientirajo je »Guinness time«! Ne vem sicer, ali se domačinom po žilah namesto krvi dejansko preliva  temno pivo, ki ga še kako častijo in mu prirejajo celo praznike, ali jih kaj drugega dela tako temperamentne kot so sicer. Pravi Irki se gotovo ne želite zameriti, saj zna biti iz tega še kako velik joj! Morda se bo slišalo malce zlobno, vendar je dejansko najbližja prispodoba za domačinke kar- metalke krogle (mislim, da mi ni potrebno nadaljevati o karakterju). 

Nekoliko omotični, pa ne zato, ker bi dobili kakšno kroglo v glavo, pač pa zaradi dihjemajoče narave, smo se vseh 13 dni sprehajali od enega do drugega kraja po tej ravninski deželi. Dejansko je tukajšnja narava tako zahrbtna, da pokaže čisto vse svoje atribute in te še isti trenutek z njimi popolnoma očara in tudi zasužnji- tu bi lahko namreč ostali kar za vedno! Barvasti travniki, samotna jezerca, čudovite cvetlice, vzpetine za najbolj vedoželjne in pogumne pohodnike, ene in edine, 213 metrske strme stene, ki se spuščajo popolnoma navpično v ledeno mrzlo morje- klifi, piš vetra in vdihavanje slanega, morskega zraka! Zraven pa še neverjetna družba- neprecenljivo! Prav tako kot vreme, ki se je izkazalo za neverjetnega! V slabih dveh tednih našega potovanja nam je uspelo dokončno podreti vse mite o slabem, irskem vremenu, vsakodnevnemu dežju in vse splošni depresiji. Kakšna melanholija, lepo vas prosim, sonce je sijalo!! Naše navdušenje nad njim pa prav tako. Kamorkoli smo namreč prišli, so nam povedali, da se kaj takega zgodi morda le enkrat na leto, zato smo hodili naokoli, čeprav z 10-kilsko prtljago, kot največji srečneži!

Vse je bilo namreč nekaj novega, imenitnega, zanimivega. Pa naj bodo to rondoji na čisto vsakem koraku, ki ga narediš, ali pa 1001 lekarna takoj za vogalom, v katere kot kaže ljudje znesejo kar precejšni del svojih plač. Tudi mi smo prispevali nekaj malega v lekarniško blagajno z nakupom čudežnih kapljic proti gripi in prehladu, saj se nam je vsem, normalno, uspelo prehladiti. Pa kaj zato! Boleče grlo, smrkajoči nos in rdeče oči na s niso odvrnile od nadaljnjega raziskovanja te prelestne domovine U2-jevcev.

Ne, mi že nismo od muh! Večinoma peš, zgolj s težkimi nahrbtniki na ramah, smo prepotovali celotno Irsko, si nato blažili žulje na nogah z raznovrstnimi obliži, razbolele hrbte pa z odlično masažo.  Hkrati pa smo naleteli na takšne in drugačne dogodivščine ob katerih se bomo, ko se bomo dobili na kavi, najverjetneje smejali še leta. V hostlih, kjer smo prebivali, smo spoznali neverjetne popotnike, se večkrat skorajda ubili pri prečkanju prehoda za pešce, se zgražali nad pomanjkljivo oblečenimi Galwayčankami, afnasto pozirali pri čisto vsakem kotičku zelene državice, prirejali kapučino partyje proti koncu potovanja, saj smo bili že preveč izmučeni za karkoli drugega, popolnoma polomljeni, na trdih tleh preživeli noč na letališču, kar nekajkrat skorajda izgubili karto za avtobus (ok, množina res ni na mestu … Se opravičujem. Izgubila karto … J), kar nekajkrat obstali z zaskočenimi čeljustmi pred neverjetnimi naravnimi lepotami, prepevali ta prave irske pesmice, se večkrat na glas smejali sami sebi in kar je tudi najpomembnejše- postali še boljši prijatelji kot smo sicer.

Vedno smo si stali ob strani, kar naprej hodili vse povsod skupaj, se zabavali, smejali, jezili ob enem, a kakorkoli že, si hkrati vedno stali ob strani in bili pripravljeni stegniti roko pomoči (ali pa malce nepričakovano, potegniti človeka za ovratnik, medtem ko skorajda pade s klifa- ne, v resnici sploooooh ni bilo tako kritično). Hvala vam družba, za neverjetno potovanje, katerega bomo nosili še dolgo v naših srcih in se ga zagotovo radi spominjali.

P.s. Katera je naslednja destinacija??  :) ;)

Bodimo kritični

»Ne, tole sploh ni v redu!«, ugotavljam vsa panična, ko že dvanajstič zapored mučim gumb z napisom: delete. Tip, tip, tip … in že sem pobrisala vse svoje pravkar napisane bedarije. Hm … Kaj sedaj?? Naj še naprej strmim v nevrirajočo belino pred sabo na svojem novem prenosniku?! Nikakor! Toda s tem kar sem ravnokar navrgla pa tudi nisem prav nič zadovoljna. Če sem prepričana, da stavek oz. kar cela poved nista v redu zapisana, jima prav nič ne prizanesem! Adijo! Ravno zato se po navadi lotim česa, kar na prvi pogled nima niti najmanjše povezave s pisanjem. No, pa preverimo, če so rože dovolj zalite, če se je kdo spomnil name in mi morda poslal kakšen mejl (na žalost so spet samo trgovine s svojimi reklamami- kako to sovražim!), kakšno je vreme zunaj (pri nas, v Bratislavi, Peruju, celo Kazahstanu), kako neki se obnaša naš maček ob novem zdravilu proti bolham, če so smetraji že prišli kaj naokoli, … Celo sobo se spravim pospravljati! Vendar, ko mi naposled le zmanjka vseh hišnih opravkov … Ne, še vedno ne nadaljujem začetega dela, pač pa najdem tisoč in eno dejavnost zunaj štirih sten!    

Hja, težka so tale pota pisateljska ... Sploh, če te doleti kakšna besedna, pisna, lahko rečemo tudi navdihujoča blokada. Enostavno ne veš o čem pisati kar te začne počasi tudi vse bolj gristi in žreti. »Pa kaj naj? Ne, to ni v redu. Skoncentriraj se.« Morda je resnično kriva le premajhna mera koncentracije, da nekako ne najdeš pravih besed oz. teme za pisanje (v tem primeru je dobro, če prenehaš z grizljanjem čokolade in pogledovanju k mobilniku vsakih 5 minut). Lahko pa se tudi zgodi, da za tem tiči kakšen večji problem … V bistvu ne vem kaj naj vam rečem, če spadate v drugo skupino nesrečnikov. Psihološke knjige prebiram le v prostem času, tako da moje seciranje človeške duševnosti ni ravno sto odstotno zanesljivo. Vsekakor pa lahko iz Psihologije za začetnike povem to, da je več kot priporočljivo tisto moje izvajanje dva tisoč drugih stvari, ko ne najdem navdiha. Dobro je, da se v takih primerih odmaknete od zoprne računalniške svetlobe ter se usmerite v kaj popolnoma drugega. Najboljše rešitve za nastali problem se po psihologiji menda spomnimo v stanju iluminacije (najbolj znan je primer Arhimeda, ki je rešil fizikalno uganko s ponarejeno krono med kopanjem v kopalni kadi. Eureka pa to ... Ampak tole vam povem zgolj  kot zanimivost.).   

Sedaj pa si, dragi moji predstavljajte, da morate nekaj napisati točno tisti trenutek, ko se od vas zahteva, npr. neposredno po tem, ko ste se vrnili z nekega dogodka, ankete, ali uro in pol trajajočega intervjuja. Poleg vsega pa morate še paziti, da slučajno ne boste prekoračili do pike natančnega števila znakov. Ne, to ni blog, kjer imate toliko osebne svobode kot želite in se popolnoma nič ne sekirate, če uporabite to ali drugo popačenko, vam kdaj uide kakšna kletvica, ste na trenutke morda celo žaljivi, itd. To je časopis, medij, ki ne pozna milosti in nam na nek način prav tako diktira življenje kot vse ostale novice in vesti. Potrebno se je držati blaznih omejitev- ko morate npr. iz ure pogovora izluščiti le najpomembnejše podatke, vse skupaj zreducirati na zgolj tisoč petsto znakov, poleg vsega pa mora le-to izpasti tudi kar se da zanimivo. Obstajajo celo obratne skrajnosti, ko morate iz enake količine podatkov vse skupaj razvleči na kar štiri tisoč znakov (takrat si definitivno razbijate glavo s tem, zakaj hudiča niste prej zastavili več vprašanj). Kot pika na i pa se vam zgodi še to, da vam 'angel varuh' ali bolje rečeno 'hudič' z nazivom The Boss, ki bedi nad vami, pol napisanega skritizira, vrže ven še tistih nekaj podatkov, v sicer že tako osiromašeni novici, da postane še bolj dolgočasna, samo zato, da bo dovolj prostora, da bo lahko zraven prilepil še eno reklamo od katere ima veliko več dobička kot pa od vašega teksta. Žalostno, toda resnično.

Prav zato, bi vam rada položila na srce to, da se poskušajte tudi vi, čeprav ste bloggerji, nekoliko samokontrolirati pri pisanju. Vprašajte se, če morda res ne gre zapisati čisto vsega kar vam pade na pamet. V današnjem času se namreč dogaja prav to, da imajo nekateri blogi in komentarji veliko več oboževalcev in bralcev kot npr. nek časopis, vendar se mora drugi držati strogih omejitev in etičnih pravil, medtem ko lahko prvi napiše popolnoma vse kar se mu tisti trenutek podi po glavi. Seveda nikogar ničesar ne obtožujem in silim v nekaj česar noče početi, toda rekla bi samo, da je včasih resnično bolje o neki stvari dvakrat premisliti preden jo zapišete in pokomentitare, saj izrečeno morda res kaj kmalu zbledi v pozabo, medtem ko napisano ostane za vedno.

IZREDNO ZAHTEVEN MANEVER- straniščna deska

Hvala ti Darwin! Hvala, ker si prvi začel s proučevanjem različnih vrst ščinkavcev in tako nevede postal utemeljitelj znanosti, ki še dan danes buri duhove in povzroča nove in nove dileme, evolucije. Ravno ta nam je namreč razkrila kolikšnih napredkov smo bili deležni v naši preteklosti in kakšne razlike obstajajo med posameznimi obdobji. Kaj pa med spoloma? Sploh ni dvoma, različni smo si kot noč in dan, le da se še ni našel junak, ki bi si to upal tudi znanstveno dokazati.

Ne vem ali dela y spolni kromosom preprosto čudeže, kakršnih ženske nismo deležne ali pa obstaja kakšen drug vzrok za ravnanje, ki je izključno moške narave- 'pozabljena' dvignjena deska straniščne školjke! Prav hecno je, da to počnejo skorajda vsi moški predstavniki (ok, obstajajo tudi redke izjeme, priznam). Od najmlajših 7- letnikov, ki so komajda osvojili tovrstne toaletne veščine pa vse do 70- letnikov, ki imajo kot svoj izgovor največkrat demenco in sklerozo. Včasih se začnem spraševati, če gre za njihovo početje res kriviti slab spomin, toda ob vseh današnjih matematikih, pravnikih, ekonomistih in igralcih moškega spola, kjer je dober spomin še kako pomemben, ta teorija ne pride v poštev. Morda pa jim spuščanje deske preprosto predstavlja prevelik izziv (hja, premakniti svojo roko za 90° navzdol je reeees zahtevno!)? Čakajte malo … A nam ženskam pa ne?! Mislim, kot da je nam pa popolnoma vseeno na kaj naletimo, ko odpremo vrata kopalnice in pred sabo zagledamo zijajočo zver z veliko luknjo v sredini! Potem pa naj bi še pospravljale za njimi?? Nikakor!! Vse naše misli se 100% usmerijo v to grozo, nato pa sledi: »Iiiiiiiv, kako mora biti tako nagravžno in egoistično ogaben?!« Seveda najverjetneje ne rabim omenjati, da krivca takrat ni pri roki, zato smo se tudi same dolžne spopasti s to ostudnostjo. V mislih ga normalno 2000-krat prekolnemo in si zamislimo razne vrste maščevanja kot npr. skrivanje WC papirja, alarm ob ponovnem 'pozabljanju', skrivno grozilno pismo na spodnji strani deske, … Vendar ni situacija na koncu prav nič prijetnejša. Najhuje od vsega pa je, da bodo ob našem zgražanju in resnih opozorilih že spet samo vihali nos ter nam namenili zgolj kaj-je-pa-to-takega pogled. Ob dokončnem stisnjenju v kot, ko jih le dobimo v past in nimajo nobene več možnosti za pobeg pa ponavadi izjavijo kakšne nadvse zanimive cvetke kot npr.: »Ne, ne, to pa že ni bilo moje maslo. To nisem bil jaz, oz. verjetno imaš ti privide.« Človek se mora dejansko nasmejati tem izjavam. V stanovanju s tremi ženskami in enim moškim naletiš na tak odgovor (kdo pa je bil potemtakem- jaz?!) …

Popolnoma druga zgodba pa nastopi, ko govorimo o javnih moških in ženskih straniščih. V splošnem veljajo moški za čistejše, kar pa mi dolgo časa ni šlo v glavo. Na koncu pa sem le odkrila tezo, ki vse skupaj lepo razjasni. Vzemimo za primer dogajanje po koncu filma v kinu. Ženske se brez vprašanja, skorajda telepatsko, naslikajo pred sanitarijami ter v trenutku ustvarijo dolgo vrsto pred njimi, medtem ko na moški strani ne stoji skorajda nihče! Konec koncev so ob večjem navalu posledično ženski WC-ji tudi bolj zametani s papirnatimi brisačami in tudi tisti s slabšim slovesom … Toda kje tiči razlog, da domuje v moških straniščih skorajda smrtna tišina?? Hm … Imajo večje mehurje, manj pijejo (kje pa), se nahaja v njihovih organizmih kakšen genetski fenomen, ki ga znanstveniki še niso odkrili, vendar obstaja le pri moških potomcih in skrbi za stalno količino vode v mehurju? Ne. Vsi smo samo ljudje! Tudi moški morajo občasno odtočiti, vendar ne na dekletom poznam, prefinjen način, pač pa mnogo manj elegantno in verjetno vsekakor bolj praktično- v pogovornem izražanju bi ga lahko nazvali kar s 'skokom za grm'. Pa vas imamo!!

Torej, če potegnem črto, lahko rečem, da ženske vseeno prednjačimo v redu in čistoči (to je bilo močno subjektivno vem. Fantje, nikar me ne linčajte.), toda če želimo živeti v sožitju, je potrebno prilagajanje z obeh strani. Zmenimo se takole. Na dan, ko bodo moški začeli redno polagati desko in nam s tem povzročati bistveno manj travm, jim bomo v kopalnici ženske odstopile nekaj prostora v omarici za njihovo kremo, brivski aparat in 'old-spice' (to pa je tudi vse kar potrebujejo, mar ne?! V nasprotnem primeru pa tu nastopi popolnoma druga zgodba …)! 

PRAVLJICE SO ZA OTROKE!

Princev na belih konjih, ki zbudijo svoje princeske s poljubom iz sna, ni! Ne vem sicer ali je ta ogrožena in močno iskana vrsta osebkov že zdavnaj izumrla, nikoli pravzaprav niso obstajali ali pa so imeli dovolj Sneguljčic, Trnuljčic, Zlatolask, Pepelk in podobnih obsedenk, ki so množično norele za njimi, zato so preprosto »spakirali« kovčke in se izselili nekam v neznano.

Moram reči, da jim je tole zadnje še kako dobro uspelo, saj dandanes praktično ni sledu o njih. Škoda le, da niso nudili kakšnih brezplačnih inštrukcij o tem kako se obnašati pred damo svojim naslednikom. Manire, vsakdanji pozdravi, prijazen kompliment, nepričakovan šopek rož za lepši dan- to vse je nekaj kar so imeli kraljeviči v malem prstu. Toda zdajšnji Bedanci, Kekci, Rožletje, Janki, ipd. so njihovo popolno nasprotje. Pljuvanje po tleh, preklinjanje vse povprek, žvižganje za mladenkami, neprimerne pripombe, riganje, prdenje in po možnosti še vrtanje po nosu v javnosti. Zveni znano? S svojim grozečim in renčečim 'pozdravom' ter takojšnjim vprašanjem, če imaš fanta, si v trenutku prislužijo minus točke in še dve črni piki za povrhu. Ja, kaj si pa vendarle mislijo (če si sploh kaj)?! Da bomo ob prvem pomežiku zletele v njihov objem?! Se bo potrebno malce bolj potruditi … Toda na drugi strani obstaja še ena vrsta moških osebkov, ljubkovalno imenovana, mamini sinčki. Na prvi pogled ne delujejo tako grobo kot Bedanci in vas ne bodo že prvi trenutek nadrli, res pa je to tudi vse česar so zmožni. Se le prijazno smehljati, reči pa nič. Kje pa! Je sploh potrebno nadaljevati, da jim menjava žarnice predstavlja špansko vas, in da najbolj uživajo ob gledanju romantičnih komedij?

V popolni romantični komediji pa se znate znajti prav vi, če se po nesreči zapletete v njihove mreže. Sprva se morda zdi, da se je zgodil čudež in se vam je posrečilo ujeti še edinega pravega predstavnika pravljic, toda na žalost gre za pomoto. Na prvi pogled res deluje tako, se drži pravil bontona, vas zasiplje s komplimenti in spretno uporablja svoje skrivno orožje-modre oči. Toda nikar jim ne nasedite! Kaj kmalu se namreč izkaže, da je ena navadna boječa copata, ko ga dekle (!) povabi na pijačo in potem on najde stotisoči izgovor, da se temu izogne. Nam je sploh še kaj pomoči?! Se naj sprijaznimo s tem kar nas obdaja, nekoliko spustimo svoje kriterije ter črtamo nekaj alinej iz našega seznama »Moj gospodič Popolni«, ali pa se zatečemo v sanjarjenje in čakanje na zvezdni utrinek in upamo, da se bo pred nami znašel blondinec bele kože, z mečem okrog pasu, nas rešil iz dolgočasnega vsakdanjika in poskrbel za tisto izrabljeno frazo: »… Živela sta srečno do konca svojih dni.« Hja, najverjetneje se bomo takrat zbudile in ugotovile, da smo polovico svoje mladosti zavrgle zaradi pravljic ter ugotovile, da tile naši fantje konec koncev pa morda le niso tako slabi, jim pogledale skozi prste, ko nas bodo želeli očarati z novo šalo, medtem ko bo nam zahajal pogled le k koščku solate zataknjene med zobmi ter spraševanju, ali naj mu kaj namignemo … Nenazadnje, tudi me nismo popolne, mar ne?

KDO JE IZUMIL LIKANJE, ZABOGA?!

Ok, resda sama sebe ne vidim kot obupano hišno gospodinjo, ki cel nori z metlico za prah po hiši, z drugo roko prekopava vrt, da bo vendar lepši kot sosedov, hkrati pa z enim očesom vztrajno pogleduje, kdaj neki se bo premaknil tisti veliki urni kazalec, da se ne bodo zažgali kolački v pečici …

Vseeno pa menim, da mi hišna opravila tudi niso španska vas! Kuhanje (profesionalka- vse dokler nismo na več kot dveh zvezdicah zahtevnosti po www.kulinarika.net), sesanje- še kar, brisanje prahu- če že moram, pomivanje –»Hja, res nimamo več kam dajati posode?«, pospravljanje sobe-vedno se odkrije kaj novega; toda ko preidemo do domačega hišnega opravila z likalno desko in likalnikom … Se mi pa totalno zmeša! Nekaj kratkih majic in par robcev že gre, ampak groza imenovana moška srajca: tu pa resnično zmrznem. Kaj hudiča je tega sploh potrebno?! Za trenutek sem že želela razkrinkati izumitelja likalnika in mu poslati grozilno pismo, ker mi trajno grozi življenje, toda še pravočasno mi je v glavo šinila nova ideja, in sicer, da bi bilo boljše to situacijo izvesti pri človeku, ki je izumil srajce, ali pa kar pri ljudeh, ki narekujejo modo. Zakaj neki ne bi vsi hodili po svetu kar v zmečkanem, nekoliko bolj sproščenem hipi stilu? Mislim, vse po predpisih in »poštrikanih« pravilih, ki jih hkrati vsi tako prezirajo? Čemu? Vsi poslovni gospodje se tako poleti, v največji vročini, potijo v svojih oblekah, srajcah in zategnjenih kravatah, da je le še vprašanje časa kdaj bodo sprožili kakšen požarni alarm. Nato pa vso to navlako vržejo svojim ženam, puncam, prijateljicam, sestram, mamam v pralni stroj. Aaaaa!!

Ko je likalnik končno segret in se junaško lotimo dela, je naš boj proti nenehnim gubam skorajda že v naprej izgubljen. Ko ti le uspe zgladiti eno, kaj kmalu nastane nova, za katero si prepričana, da si jo že vsaj dvakrat pokončala, pa je še kar tukaj. Rokavi si želijo še dodatne pozornosti in nege. Če jim ju ne nameniš, se ti rogajo z odvečnimi ter popolnoma zgrešenimi robovi … Misija nemogoče! Ko po vsem tem delu in potočenih solzah le priznaš premoč ter ugotoviš, da boljše ne bo nikoli in jo želiš le še lepo zložiti, se zoprna hudičevka še desetkrat bolj zmečka kot je bila zmečkana na začetku. Takrat te (vsaj mene) obide misel, da bi nanjo zlila brusnični sok, šla v trgovino po novo, ali pa požrla še zadnjo mero ponosa ter jo odnesla prijateljici, ki v tem nadvse uživa (ena na milijon??) in v tem vidi božje poslanstvo.

Torej, dragi moški, fantje: sedaj vidite koliko dela in skrbi nam povzročate! Morda bi bil počasi že čas, da tudi vi vzamete likalnik v roke in se spopadete v srajco pa bomo potem videli kako pogosto se boste sprehajali v njih. Hm … Najverjetneje jih bodo kar ukinili in bodo postale le še stvar preteklosti.     

PREKLEMANSKI AVTOMOBILI, SKUTERJI IN VSE OSTALO NA KOLESIH!

Ne razumite me napak. Na splošno nimam nič proti prevoznim sredstvom. Celo zelo rada se vozim. Za enkrat še na sovoznikovem sedežu, vendar ni hudega. Mislim, da bi bili tudi vi veseli vsakega prevoza, če bi morali vsakodnevno pešačiti pol ure iz šole do doma!

Vse lepo in prav, vendar pa se prečudovita avtomobilska simfonija popolnoma konča, ko začnemo govoriti o zločesti AVTOŠOLI. Ko na cesti na vsakih petih metrih zagledam rumene tablice s črko 'L', se mi kar naježi koža. Takoj se namreč spomnim mojih poskusov za volanom in z grozo ugotovim, da me čez eno uro čaka prav to.

Zakaj neki se zna zgoditi, da se človeku vožnja z inštruktorjem počasi že priskuti? Hm … Fantje bodo izjavili, da zato ker je za volanom ženska, kajpa drugega! »Nesposobne, brez občutka za vožnjo, da o parkiranju niti ne govorimo.« Oh! Zato pa povzročijo občutno več nesreč moški, kajne?!

Ko računam koliko postopkov je potrebno opraviti, preden v roke človek dobi zlata vredno vozniško dovoljenje, se mi že kar vrti. Evro tu, evro tam, da sploh ne omenjam.

Seveda pa ni vse le v denarju. Sama sem bila prepričana, da sem na vožnjo odlično pripravljena. Manjkala nisem niti na enem predavanju o cestnih pravilih, vse teste opravila 100%, nič koliko nedelj preživela na parkirišču pred Mercatorjem. Super! Ko pa napoči čas za prakso, se ves sistem podre. »Pazi, robnik! Daj 'gas', 'gas', sem rekel! Pešec, takoj ustavi!«, so pogoste besede inštruktorja vožnje. V redu, če pove dvakrat, trikrat, vendar ko slišim že devetinsedemdesetič … Aaaa!! Verjetno bi se bilo potrebno čim manj obremenjevati, si kupiti zamaške za ušesa, ali preprosto preslišati. Poleg vsega pa je potrebno še poslušati vprašanja z vseh strani: »Kdaj bo izpit?« Včasih bi jim najraje zabrusila, da verjetno NIKOLI! Poleg vsega pa sem padla že tako nizko, da si bolj kot kadarkoli prej želim več očetovih motorističnih genov. Počasi mi je začelo presedati in že nekajkrat me je prijelo, da bi vrgla puško v koruzo in si kupila do življenjsko karto za avtobus. »Zakaj je to potrebno?!« Toliko napora, muk, denarja, časa in živcev le zaradi nekega kartončka? Ko mladi voznik opravi izpitno vožnjo, še zdaleč ne zna voziti. Tega se nauči šele s 30 leti vožnje, ko vse skupaj postane že popolnoma avtomatizirano. Se usede v avto, vozi proti Ljubljani, sproti pa razmišlja o poslovnih zadevah in premišljuje, če je izključila likalnik. Kdo pa je takrat še pozoren na vse bočne poglede čez ramo in podobno? Moja teta je celo izjavila, da uporabi smernik le v najhujših primerih, mami pa se je še pred nedavnim vozila ravno obratno od obvezne smeri. Stric se že 10 let vozi le z enim ogledalom. Čudežno imajo izpit!! Sama pa med vožnjo razmišljam o postopkih, ki si sledijo in vam lahko zrecitiram popolnoma vsa pravila. A imam od tega kakšno korist? Ne. Izpita nimam, vsi drugi ki vozijo popolnoma po svoje, se ne držijo omejitev in oni ki se, pa mi lahko le smeje kažejo dovoljenje. Žal. Še vedno pa sem trdno prepričana, da bi marsikdo, ki vozi že vsaj 20 let, ta trenutek na vozniškem izpitu padel. Pred stop znakom ne ustavi nihče, v rondojih se skorajda vozijo v smeri urinega kazalca in z velikim užitkom prehitevajo mlade voznike. To pa so zgledi!

Nič se ne bo zgodilo samo od sebe. Da pridemo do cilja se je potrebno boriti, gristi, tepsti, predvsem pa vztrajati. Seveda bom naredila, v to sem 1000% prepričana. Upam le, da se bo vse skupaj odvilo pred mojim tridesetim rojstnim dnevom, saj denar, ki sem ga dobila za 18. rojstni dan ravno v ta namen, že počasi kopni. Huh!

Še vedno pa vztrajam, da so ženske, ko jim le uspe, dobre voznice. Niso predrzne in ne rade tvegajo. Verjamem, da po ne potrebnem ne ogrožajo ljudi okrog sede. Na srečo poznam kar nekaj takih predstavnic nežnejšega spola. Moški pa so si vse vice o ženskih voznicah izmislili le zato, ker njihov ego močno trpi, saj jih ženske dohitevamo tudi na tem področju.

Za konec pa vsem inštruktorjem polagam na srce tole: tu ste zaradi nas, ne mi zaradi vas. Od nas imate plačo, preživetje, zato lepo prosim, potrpljenje in kakšna pohvala tudi ne bi škodila!

P.s. Zame pa vsi čim bolj stiskajte pesti, da bom končno vozila svobodno, brez dihanja za ovratnik, z izpitom v rokah, kamor me bo ponesla pot. Bodite pa sigurni, da takrat bočno ne bom več pogledala!