Calatrava - genij ali blefer?

Po uspešno končanem izpitnem obdobju smo si privoščili malce oddiha in se odpravili v temperamentno Španijo. Obiskali smo slovenskega študenta na izmenjavi v Madridu, se razvajali z vrhunsko hrano in občudovali muzeje ter pasli oči na futuristični arhitekturi. V tokratnem prispevku predstavljamo sončno Valencio, ki se ponaša z neverjetno arhitekturo Santiaga Calatrave. Turisti so nad njo naravnost navdušeni, domačinom pa zaradi visokih stroškov gradnje ni preveč po godu. 

Več v prispevku! 

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/calatrava-genij-ali-blefer

Ko gre študent v Madrid ...

Ko gre študent v Madrid ... Začuti strasten španski temperament, vzljubi arhitekturo; se čudi domačinom, ki večinoma ne govorijo angleško; se najverjetneje zredi za kak kilogram, saj je hrana okusna, večerja pa je na sporedu šele pozno zvečer. Kako izgleda študij v Madridu, nam je povedal Teodor Hribovšek - študent 4. letnika arhitekture, ki je na Erasmus izmenjavi v Španiji.

Video prispevek na spodnji povezavi:    

http://www.souvizija.si/prispevki/druzba/ko-gre-student-v-madrid

Reks, počivaj v miru

14 let je bil z nami. Naš čuvaj, naš pes in ne nazadnje naš prijatelj. Še vedno se spomnim, kako majhen je bil, ko ga je oče dobil za rojstni dan. Mala puhasta kepica s povešenimi ušesi, modrimi očmi in ogromno rdečo pentljo se nam je že takrat prikupila.

Radovedna prvošolka sem komaj čakala, da šolski zvonec naznani konec pouka, saj sem imela v glavi le to, da bi rada čim prej videla našega Reksa, ki je bil iz tedna v teden večji. Prijateljica Alja je bila prva, ki je imela čast, da je spoznala našega nemškega ovčarja. V garaži sva se znjim previdno igrali, čez kakšno leto pa je že on pazil na nas. Čeprav se ga je prijel slovel 'hudega' psa, je bil do domačih zelo prijazen, na trenutke celo preveč zaščitniški. Ko sva z Berni čofotali v napihljivem bazenu za hišo, se je namreč na vse pretege mučil, da bi naju rešil pred utopitvijo. Res je bil care, glavni pri hiši, čeprav so mu naši mački včasih želeli to preprečiti. Vsak mačkon je dobro vedel, kako dolga je Reksova veriga in se mu nastavljal točno pred nos, da je naš poba popenil. Oče pravi, da ni nikdar lajal po nepotrebnem. Morebiti je opozarjal na srno, ki je tekla mimo hiše, ali na obiske, ki so se pripeljali k nam. Priznam, da sem se razvadila - prej kot hišni zvonec, me je pasji lajež opozoril, da je nekdo pred vrati. Prav tako pa mi je njegovo lajanje večkrat preprečilo, da bi se v Gimnaziji v jutranjih urah neopazno prikradla domov. :)
Na dom in svoj pesjak je bil Reks zelo navezan. Nekajkrat je šel z nami na krajši izlet, vendar se je izkazalo, da je kampiranje z Reksom ob Kolpi precej nedopustniško. Ne toliko za nas, kot za preostale dopustnikarje, ki so bili deležni glasnega pasjega reševanja ljudi iz vode.
Kamor koli je prišel, smo ga morali vleči stran od preostalih kosmatih prijateljev, saj je pogosto iskal prepir. Kakšen ukaz: "Sedi! Prostor!" je dostikrat preslišal in jo mahnil po svoje, zato verjetno ne rabim razlagati, da je bil izključen iz pasje šole, kajne?
Kljub vsemu pa je bil naš ljubljenec. Kadar smo se vračali z morja, nas je pričakal skakajoč, z migetajočim repom in nekakšno srečo, ki jo je začutil vsak izmed nas. Res je bil hiperaktiven frajer in imel ogromno volje do življenja. Ni se predal niti takrat, ko so mu operirali raka, ali ko je v krvavem gobcu prinesel ježa iz gozda. Res je bil borec, tak za zgled! Tudi, ko so mu bili šteti zadnji trenutki, ko ga noge niso več držale in ni imel apetita, se je pod dvojno dozo pomirjevala le stežka vdal.
Hudo je. Boli. Solze drsijo po licih, spominov je preveč. A na srečo prevladujejo tisti lepi, zato se kotički mojih ustnic vendarle privihajo navzgor in se skozi solzne oči nasmejem. Gotovo moje otroštvo brez Reksa ne bi bilo enako in prepričana sem, da je očetu z vsakodnevnimi sprehodi podaljšal življenje. Da se je z njim cela družina počutila bolj varno in bila srečnejša, bolj povezana. Hvala Reks - naš čuvaj, naš pes, naš prijatelj.
Radi te imamo.

Kje boš pa ti za novo leto?

Kot kaže je napočil spet tisti čas v letu, ko se trgovine pretvarjajo, da smo že decembra in umetno spodbujajo nakupovalno mrzlico. Predbožični popusti in velikanski Božički kar vabijo otroke med police z igračami, na oddelku za zavijanje daril je že gneča, in če se kot nič hudega sluteči nakupovelaec odpravite v drogerijo zgolj po lak za nohte in zobno pasto, zna biti omenjena norija še toliko hujša nočna mora. 

Vdih, izdih in gremo v mravljišče grabežljivcev, ki brez slabe vesti praznijo denarnice in z vozički zasedejo večino prostora. Ko se med množico kričečih otrok in še bolj zoprnih mam končno prebijete do police za nego zob, pa se znajdete v novem izzivu - čakanju v vrsti pred blagajno. 

Zaljubljeni parček pred vami se ljubkovalno 'prepira', kdo bo plačal, dekletce pa svojega fanta po vrhu vsega prepričuje, naj si omisli svojo labelo, da ne bo ves čas koristil njene. Medtem, ko je pred vami sladkoba na vrhuncu, pa za vami poteka tretja svetovna vojna. Pobič je raztresel vse pisane bonbončke, sestra bi rada barbiko, mama pa z laserji v očeh skuša obvladati situacijo. Ker to ne zaleže, mama pritisne na prepono in iz grla se izvije kričeče povelje: "Sem ti rekla, da ne smeš odpirati bonbonov preden jih ne plačam!" in rjovi na petletnika, medtem ko ta s krokodiljimi solzami skuša rešiti pisani sladkor: "Mami ne meci jih v smeti, ne bonbončkov v smeti, uaaaaaa!" Ker imajo vsi nakupovalci preveč dela sami s seboj in nihče niti ne pomisli, da bi vas spustil naprej, vam preostane le čakanje. No ja, razen, če mimo pride znanec, ki bi se reees rad pogovarjal z vami: "O Barbi, živijo, kako si? Že veš, kje boš za novo leto?" Seveda bi ga v tistem trenutku najraje ustrelila, ali pa vsaj zabičala, da bo prvi januar na sporedu šele čez mesec in pol ter zakaj me mora po vsem tem času vprašati ravno to zlajnano vprašanje. Zakaj hudiča bi morala že sedaj razmišljati, kje bom na novega lej'ta dan?! Vseeno se nasmehnem in prijazno odvrnem, da nekako še nisem razmišljala o tem, vendar že sledi plaz novih besed. "Aja ... No, jaz grem s kolegi v London. Ful bo dobro, pol penzion, 399 evrov, fešta kar naprej!" Normalno jaz izpadem totalen kreten, ker bom gnila doma, medtem, ko bodo kolegi feštali v svetovni prestolnici. 

Ko sva se vendarle poslovila, pa sem začela razvijati tole prednovoletno teorijo hvalisanja. Ne le, da je vprašanje zelo priročno, če ne veste, kaj bi se z nekom pogovarjali, tudi uporabite ga lahko kot uvod v razkrivanje svojih neverjetnih novoletnih načrtov. Zakaj pa ne bi začeli načrtovati že sredi julija, kje bomo čez pol leta? Dejstvo je, da sicer marsikdo res tako načrtuje, vendar tega ne obeša na veliki zvon. No ja, ali pa le čaka na ponovoletno obdobje, ko bo najbolj aktualno vprašanje: "Kje si pa bil za novo leto?" 

Bog ne daj, da izgubim svoj koledarček!

Kot kaže se spravim osveževat svoj blog le takrat, kadar se vrnem s kakšnega potovanja - še vedno polna spominov in prelepih doživetij, ki bi jih rada delila z vsemi. Tako sem po enem letu zopet kliknila na svoj blog Jutrasozakon in se jezila nase, zakaj nisem bolj pridna.

Čeprav verjetno izgleda, da nimam nobenega dela, pa temu še zdaleč ni tako. Zaradi vsakodnevnih novinarskih obveznosti se namreč le stežka spravim pisati še za dušo, zato bi vam na tem mestu rada predstavila, kaj vse počnem, ko ne blogam.

Poleg obveznega obiskovanja predavanj in vaj na fakulteti, se trenutno aktivno udejstvujem v novinarskem društvu Fejs, pišem za časopis študentov novinarstva Klin, sodelujem pri Akademski televiziji, kjer skupaj s sošolko pripravljava prispevek o fiktivnih vpisih. Konec novembra se začenja medijski festival Naprej/Forward in že sedaj vabim vse tiste, ki vas zanimajo mediji, fotografija ali pa vam gredo mediji na živce, da se nam pridružite. Skratka vsi! Poleg odličnih svetovnih gostov, ki bodo predavali o najrazličnejših temah, pa bo sledila tudi podelitev novinarskih nagrad in druženje - tudi z nami, zagrizenimi študenti novinarstva, ki se kot mravljice pripravljamo na veliki brezplačni dogodek. 

 Med vikendi me boste najpogosteje našli za mikrofonom na lokalnem Radiu Krka, med tednom pa se bom najverjetneje podila z mikrofonom in kamero po Ljubljani ter pripravljala nove oddaje na študentski spletni televiziji Šouvizija. Prejšnji mesec smo posneli konkreten intervju z nekdanjim in novim rektorjem ljubljanske univerze, predvajali že drugo sezono Študentskih zadev, v pripravah pa je tudi povsem nova oddaja o Evropski uniji - Živim v Evropi. 

Če mi ostane kaj časa, rada moderiram kakšno prireditev, ali pa se prepotim na zumbi. Z našo ekipo novomeških Rotaractovcev nikoli ne pozabimo na druženje, dobrodelnost in zabavo, v glasbi pa uživamo vsi pevci Mešanega pevskega zbora Pomlad. Pridite nas poslušat na koncert Oliverja Dragojevića v petek! :)  

Delček mojega novinarskega udejstvovanja pa si lahko pogledate na spodnji povezavi. Se beremo. Bolj redno, obljubim. 

http://www.souvizija.si/oddaje/studentske-zadeve/starejsi-kolegi-svetujejo-brucem

Diši po francoskih rogljičkih ...

6.05 zjutraj. Železniška postaja v Ljubljani. In mi že zamujamo. Ulica v teh zgodnjih jutranjih urah je še tako prazna, da se za vsakega možakarja, ki jo mahne mimo, sam pri sebi vprašaš, če ima poštene namene, ko pa pohajkuje sredi prestolnice, še preden se je sploh dodobra začel delati dan. Peščico zalimacev kovčki, ruzaki in potovalke pod roko izdajajo, da gremo najverjetneje s skupnim prevozom, vsak svojim dogodivščinam naproti. Šofer taksi-kombija se odloči poklicati tri marjetice, ki še manjkajo, da bo štirikolesna zadeva polna in da se lahko odpeljemo na letališče v Treviso.

Predvsem zgodaj se je torej začela najina 9-dnevna dogodivščina v evropsko velemesto rogljičkov, baretk, Eifflovega stolpa, Edith Piaff, francoščine in seveda romantike – Pariz! Na začetku potovanja, ko sva na italijanskem letališču iz enega nahrbtnika v drugi kovček in obratno prekladala stvari (ter vmes še uspela razbiti eno medico), je sicer izgledalo, da bo najina odprava prej štorasta kot pa pariško elegantna in brez večjih zapletov, a sva se na srečo zmotila. Sistem javnega prevoza (metrojev) je Črt usvojil v prvem hipu, medtem ko lahko zase rečem, da bi se verjetno vsaj dvakrat odpeljala na končno postajo v napačno smer – pa kaj, zato pa imamo moške, ki znajo brati zemljevide in imajo dobro orientacijo, medtem ko ženske skrbimo za super organizacijo in dnevni plan, kajne? Moj perfektno sestavljen dnevni plan je zajemal vse največje in tudi tiste malo manjše znamenitosti, tako da sva oba staknila žulje na nogah od vsakodnevne enormne hoje, povzpenjanja po 669 stopnicah na Eifflov stolp, vleke kovčkov po netekočih stopnicah v hodnikih metrojev in sprinta do ladjice po Seni, ki bi skoraj odplula brez naju.

»Vau!«-ov je bilo ogromno, že skoraj pretirano; pa vendar tako na mestu. Vsakič, ko je moj pogled prvič uzrl neko znamenitost, o kateri sem do tedaj brala samo v turističnem vodiču, si nisem mogla kaj, da mi ne bi zastal dih, iz grla pa se zopet izvil tisti izdajajoč turistični vau. Toda prvi pogled na Arch de Triumph, ko se povzpneš po stopnicah podzemne, je enostavno nepopisen. Ta ogromen beli spomenik, ki si ga je dal postaviti 150-centimetrski bojevnik, ki ga častijo še danes, je večji kot večina stavb v Ljubljani (kaj šele v Novem mestu)! Pa ne le ta spomenik, celotna pariška arhitektura – od Notre Dama pa do navadnega zapora – je zasnovana tako, da ti na razgledni ploščadi Sacre Coeura odpade čeljust. Sicer bi ob plezanju na montmartrski hrib ob 4h popoldan, pri 40 stopinjah Celzija najraje omagal na sredini in odlaufal do prvega pitnika z vodo (ali še boljše, po mrzlo Coca-colo v prodajalno k Indijcu) pa kmalu ugotoviš, da se še kako splača, ko prilezeš na vrh in se počutiš, kot da je ves svet pod teboj. Podoben občutek – o svetu na dlani – te prevzame tudi v eni največjih galeriji na svetu, v Louvru. Magičen vhod, kopica turistov, številne starodavne umetnine in vse njihove razlage zgolj in samo v francoščini. »Parlez vous anglais?« je bila fraza, ki sva se je največkrat posluževala in na najino presenečenje jih je bolj malo odgovorilo z 'yes'.

Najin couchsurfer Kevin, pri katerem sva v predmestju Pariza spala tri dni, se je s francosko angleščino na nivoju 9. razreda osnovne šole sicer nekako sporazumeval z nama, medtem ko je večina njegovih francoskih prijateljev otrpnila že na samem začetku, so sva začela s »Hi!« Celo v trgovinah in na železniški postaji je za zaposlene angleščina veljala za pravo zlo, sva pa zato vsaj zato za vikend na francoskem podeželju v mestecu Memillon prišla na svoj račun, kar se tiče govorjenja angleškega jezika in predvsem razvajanja na veliko. Rotaract kolegica Elenore nama je namreč dobrodušno odstopila eno od svojih 17 spalnic v graščini iz 19. stoletja ter nama cel vikend razkazovala lepote podeželja (in tudi njihove 'plave krvi'). Z velikimi očmi in sestradanima želodcema sva takoj planila po večerji in se zato skorajda nekoliko uštela pri pravilih francoskega bontona, hkrati pa občudovala prečudovit razgled na reko, urejene vrtove, gozdno jaso ter divje zajce, ki so skakali po travi. »Jaz bi se lahko pa kar navadil na tole,« je komentiral Črt, navdušen nad razgledom in že drugim kozarcem nekoliko trpkega, a vseeno okusnega Rose-ja. Svoje počitnikovanje na deželi sva izkoristila tako, da sva se podala na sprehode po hektarjih in hektarjih posestva Elenorine družine, kopanje v bazenu pod zvezdami in pitjem šampanjca v njem, vožnjo z mini ladjico po kanalih mesteca Bonevall, uživala na zabavi za rojstni dan in zjutraj celo poležavala …

Za vikend sva se torej res počutila kot princeska in princ, a kaj ko naju je začetek tedna postavil na majava tla – hostel. Kaj vse je bilo narobe, sem že posredovala na www.hostelworld.com, zato je brez veze izgubljati besede. Edina dobra stvar hostla je bil internet, ki mi je omogočil, da se mi je po dobri uri zajebavanja s FDV-jevim spletnim referatom le uspelo vpisati v 3. letnik faksa. Jupi! Najino beznico s skromnim zajtrkom (»Only one croissant per person J« - wtf?!) sva kaj hitro zapustila in se odpravila v šest zvezdic boljši hotel dokaj blizu rdeče četrti, ki pa še zdaleč ni bila tako nazorna in prepričljiva kot v Amestrdamu … 

Ker nisva bila na Nizozemskem, pač pa v Franciji, je bil seveda samoumeven ogled palače Ludvika XVI. v Versaillesu, ki sva si ga pustila za predzadnji dan. Gneča, vročina, poln parkirni prostor pred rezidenco, ogromna masa obiskovalcev in obupne oznake – dobrodošli v Versaillesu! Sita čakanja sva se nekako pomikala iz sobe v sobo polno        kitajskih fotoamaterjev z avdioguidi na ušesih in vsaka naslednja sobana se nama je zdela popolnoma enaka kot prejšnja. Vsaj razgled na pisane vrtove nama je vlil nekaj energije za nadaljevanje poti (še več pa seveda McDonald's na poti nazaj) po neznosni vročini. Še dobro, da je bil večer bolj hladen in predvsem romantičen, da sva z dragim sedla na ladjico po Seni in brez slabe vesti v slovenščini opravljala ostale turiste, se smejala 'profesionalni' vodički in nato zaključila najino popotovanje s skorajda gurmansko večerjico zraven otočka Ille de la Cite.

Ko ta trenutek sedim za našo kuhinjsko mizo in udriham po tipkovnici moje Toshibice, zraven pa pregledujem obsežno fotogalerijo iz Pariza, si kar želim, da bi lahko šla nazaj. Nazaj počivat v velikanski park Jardin de Luxemburg, se zgolj sprehajati po najdražji shopping aveniji Champs-Elysees, se mastiti s čokoladnimi crepes, občudovati ogromne nebotičnike v La Defensu in Francozom razlagati, kje leži Slovenija.

Zato fantje ne čakajte, ampak že letos odpeljite svoja dekleta v čudovit metropolitan bogate zgodovine in neverjetne arhitekture – če seveda tega še niste storili.

P.s. Za konec moram ponoviti Aljine besede – oboževalke Pariza: »Ljudje, mi ne poznamo tapravih francoskih rogljičkov.«     

       

22.000 ljudi pomendralo travnik na Vinici

»Do you want more Slovenia? You'll get more!« je zadnji dan Schengenfesta ogromni množici na travniku čisto blizu hrvaške meje, potem ko se je z BMX kolesom pripeljal nazaj na oder, glasno odgovarjal Ricky Wilson, glavni pevec indie rock skupine, ki prihaja iz Velike Britanije – Kaiser Chiefs.   

Poleg skupine, ki ima za posamezen hit na spletnem portalu youtube več kot sedem milijonov ogledov, so nedeljska tla Schengenfesta 2012 zatresli tudi Zircus, Parov Stelar, Kawasaki 3P in ostali. Od slovenskih bendov sta zabave željne poslušalce navduševali skupini Big foot mama, ki so nastopili precej zvezdniško in samozavestno, pevec Gregor Skočir se je pritoževal nad premalo časa, ki jim ga je organizator odmeril na nastop ter poleg starih hitov preigravali tudi nove mojstrovine, in Leelojamais, ki so bili na sporedu še pred sončnim zahodom. Podobna usoda je sicer doletela tudi sobotno skupino Tabu, ki je bila na sporedu že 15 minut čez 19, s čimer si organizatorji niso naredili nobene usluge. Prej obratno. Popularni domači skupini so organizatorji namreč oglaševali na veliko, potem pa se je zgodilo, da je zaradi relativno zgodnje ure marsikdo zamudil njihov nastop. Poleg glavnega odra, je bil kot navadno postavljen tudi elektro oder, ki se je prav tako lahko pohvalil s priznanimi imeni elektronske glasbe. Poslušalce oz. plesalce so osvojili: nemški DJ Tom Novy, Gramophonedzie in Funkerman, predstavili pa so se tudi Spinders, Marcello ES G, Exo Beltram in Vanillaz.   

Letos so obljubljali kup novosti in izboljšav, vendar jim razen najbogatejšega programa doslej ni uspelo uresničiti praktično nič drugega. Prostor za šotorjenje in vhod na prizorišče sta imela ločena vhoda, kar je močno oteževalo pretočnost, umivalniki in tuši si ne bi zaslužili niti ene zvezdice, glavna novost – festivalska trgovina Schengy shop pa ni upravičila pričakovanj. Postavljen je bil namreč zgolj 'šank', ki kjer so prodajali predvsem pijačo in hrano po nič kaj študentskih cenah. Ker je bilo sonce s svojo močjo res neusmiljeno, sence pa je bilo tu in tam zgolj za vzorec, je velika množica šotoristov dan izkoristila za poležavanje ob bregovih reke in kopanju v Kolpi ter poslušanje monokomedij Čefurji raus in Jamski človek, noči pa so bile obarvane glasbeno, kakopak. Največji aplavz in metanje piva med občinstvo so požele tuje skupine: Parni Valjak, Leningrad Cowboys, Parov Stelar in seveda Kaiser Chiefs, navdušenja pa poslušalci niso mogli skriti niti ob nastopu novomeških Dan D-jev in Siddharte. Zatorej ni bila nič kaj nenavadna situacija, če je do vas pritekel evforičen kolega in v eni sapi povedal naslednje: »Ne boš verjela, prejle sem 'scal' z glavnim pevcem Kaiser Chiefsov, vprašal me je, če imam rizle, potem sva se pa še skupaj slikala. Poglej!«    

High five? Objem? Roka?!

Naj bo jutro, poldan, večer ali noč, brez vsakdanjih pozdravov praktično ne gre.
Pozdravljamo se vse dele dneva pa še to vsakič malce drugače. "Dobro jutro in dober dan" sta že taki frazi, da velikokrat skoraj ne razmišljamo, kdaj in kako jih butnemo iz svojih zaspanih ust, potem se pa najde kakšen starejši gospod, ki nam na naš jutranji pozdrav odgovori z odrezavim in glasnim: "Bo že kar dober dan!" Pa smo hoteli biti samo prijazni in uvidevni do njega (privzdignjena obrv, skomig z rameni).
No, imamo pa še eno vrst zadreg s pozdravi ... In ta ni časovno pogojena, pač pa je odvisna od osebe, katero pozdravljamo oz. od katere se poslavljamo. Vse prevečkrat se zgodi, da letiš proti zelenem semaforju, v prenatrpani torbici ti zvončklja telefon, nasproti pa ravno v tistem trenutku priteče dober kolega iz Gimnazije, ki najprej začudeno zastavi najbolj glupo možno vprašanje: "Kaj pa ti delaš tle?" -"Ja, kaj neki?! A res ni normalno, da študent v torek popoldan teka po svojih opravkih po stari Ljubljani? Ne vem no, kje piše, da je ta cona samo za določene ljudi, med katere kot kaže ne spadam? Mislim, kaj pa ti delaš tu??" mi zgolj divjajo misli, nato pa namesto mene odgovori moj možganski del, ki je zadolžen za višje možganske funkcije, imenovan nevrokorteks: "Čaav, kako si? Dolgo se nismo videli!" in nato sledi ... KAJ?! Nekakšen pozdrav verjetno. Verjetno boste rekli, da je primeren objem, ker ga že dolgo niste videli. Ok, kaj če je to oseba, ki raje v trenutku zgrize cel leden sladoled, kot da bi jo kdo videl objemati se sredi Čopove ulice? Si predstavljate, jaz napol v objem, on ne. Fak (Ne mislim Jakova)! Na koncu se po možnosti še ponesrečeno zaletiš vanj. Smo namesto tega uradni, damo roko? Ji mahamo 10 cm pred nosom? Morda uporabimo tisto neko kvazi "gangster" rokovanje? Ne vem. V še večjih dvomih pa sem, ko se po filmskem večeru poslavljaš od kolegov, tvoj fant svojo dolgoletno kolegico dviguje v zrak in navrže še nekaj internih for, da se oba krohotata, midva s prijateljičinim fantom pa ... (Na tem mestu se v ozadju oglašajo črički). Objela se ne bova, ker vseeno nisva best frendici forever, niti nisva tako uradna, da bi se zgolj poslovno rokovala. Potem pa pride do tiste zmešnjave - jaz nakazujem high five, on uleti s kepico. Je***ti! Ja, brez zadrege vsekakor ne gre.

Budilka, utihni še malo!

"Tiri-di-di, tiri-di-di, tiri-di-di"! s predirljivim zvokom nekaj piska okoli glave. Je***ti, pa ne že spet!? A se nisem ravnokar zvlekla v posteljo? Ok, dejstvo je, da ne morem gledati. Ne, niti očesa ne morem odpreti. Mrtva. Konec. Še deset minut me pusti spati pošast pa se zbudim, resno." Deset minut kasneje roka samodejno lopne po mobilcu/budilki in vklopi dremež, to ponovi še vsaj dvakrat in po eni uri se zbudiš sam od sebe ves razjarjen in pod stresom, ko ugotoviš, da si spet zaspal ... Zveni znano?

Moram reči, da se je tudi meni dvakrat ali trikrat zgodilo nekaj podobnega, sicer pa vsakodnevno poslušam take jutranje zaspane zgodbe svojih prijateljev ali jim celo sms-am, če so morda zopet zaspali na predavanje osnov prava za novinarje. :) Ne vem, če je krivo samo predavanje, da je obisk majhen, niti ne bi vložila ovadbe zoper profesorja, raje sumim relativno zgodnjo jutranjo uro, na pravnomočno sodbo pa bi bilo treba še malo počakati (ja, danes smo dali mimo izpit). Ravno zgodnje vstajanje pa je nekaj kar bi morali zakonsko prepovedati, mi je zadnjič dejal štajerski kolega Dejan, ko je zasledil moje bloggarije. Ker pa bi moral Dejan najti še vsaj 4.999 somišljenikov, da bi sploh lahko predlagal Zakon o poznem vstajanju in bi ga potem čakala kar trnova pot, da bi zadeva dejansko stopila v veljavo, se mi zdi boljša rešitev kot podkupovanje Državnega zbora, Državnega sveta in predsednika republike, da potrdijo zakon, da delim nekaj nasvetov o učinkovitem in predvsem nebolečem jutranjem vstajanju!

Sama verjamem, da k finemu prebujanju pomaga prijetna melodija, ne pa glasno razbijanje, ki že samo po sebi poskrbi za srčno kap navsezgodaj zjutraj. Tudi dremež te hitro zasvoji ... Poleg tega zvečer ni dobro spuščati žaluzij, saj te tako ob sončni dneh zbudi kar sončeva svetloba. Učinkovito je tudi, da si brenčečo napravico odmakneš čisto na drugo stran sobe, da te ta prisili, da se splaziš do nje in jo izključiš (ter se vmes zbudiš, juhej). Prebrala sem celo, da obstajajo take budilke, ki jih lahko izključiš šele takrat, ko sestaviš vse štiri kose sestavljanke, ki jih je zvončkljasta zadeva vrgla po celi sobi. Če si doma kje v bližini faksa, k bistrenju misli pomaga tudi šepanje po svežem zraku. Ko to ne pomaga, lahko prosiš svojega cimra, da te zjutraj polije s kozarcem hladne vode ali ti pripravi dišečo kavo in zajtrk, ki te, kot v reklami, že sama po sebi povlečeta iz postelje (sicer ne vem, kaj bo hotel v zameno). No, lahko pa še vedno prespiš pri svojemu dragemu in se zbudiš s poljubom in nasmehom na ustnicah. Priporočam! ;)